Testi -
Citroën C1 1.4 HDi SX 5V
Izmed kolinskih trojčkov (Citroën C1, Peugeot 107 in Toyota Aygo) je Citroën prvi, ki ga po naših cestah lahko poganja turbodizelski motor. Za razliko od hollywoodskih limuzin ne sprejme več kot štiri potnike (zato pa ima kratek avtomobilček druge prednosti), a je pričakovano varčen in poskočen v mestnem vrvežu ter (presenetljivo) dober sopotnik tudi na daljši poti.
Z malim C1 se voznik z veseljem zapelje skozi mesto: ker je njegov avtomobil opazen, ker ve, da ga bo lahko zaradi
skromnih zunanjih mer parkiral v vsako parkirno luknjo in ker mu med manevriranjem C1 zaradi zelo kratkega in preglednega zadka ter prav tako skromnega prednjega dela ne bo povzročal skrbi. Za vsak primer, če voznik preceni
svoje sposobnosti, sta na obeh odbijačih nameščeni dodatni plastični zaščiti, odbijača pa sta še rahlo upogljiva.
V C1 se brez prostorske stiske lahko peljejo štirje odrasli (zadaj bodo trpeli potniki s 180 ali več centimetri telesne višine), ki ne smejo imeti veliko prtljage, saj je v prtljažnem prostoru C1 prostora le za 139 litrov prtljage. Prtljažni prostor ima visok nakladalni rob, zaradi visokih prtljažnih vrat (vrata so kar zadnja šipa) pa se lahko do prtljage brez težav dostopa tudi v gneči. S podiranjem naslonjal (lahko po polovicah) zadnje sedežne klopi, ki ni vzdolžno pomična, se prostornina prtljažnika poveča na okoli 712 litrov, kar bo dovolj tudi za kak televizor, ki ga zaradi petih vrat v C1 ne bi smelo biti težko naložiti.
Notranjost C1 je, tako kot zunanjost, posebna. Odlagalnih prostorčkov je malo morje, žal brez pokritega predala, v katerega bi lahko skrili kakšen dokument. Testni C1 je imel električnopomični prednji stranski šipi (zadnji je mogoče imeti le priprti), pri čemer sta gumba za upravljanje vsak na svojih vratih. Za spuščanje desne šipe se mora voznik zato skloniti do desnih vrat, kar zaradi ozkega potniškega prostora ne zahteva posebne telovadbe. Širina notranjega prostora je lahko problematična le ob širše razprtih sovoznikovih kolenih ali njegovi zimski obleki (debel plašč, puhovka …), ki lahko motijo gibe prestavne ročice.
C1 je na voljo z litrskim trivaljnim bencinskim motorjem ali s še varčnejšim 1, 4-litrskim štirivaljnim dizlom s turbopuhalom, ki nas na testu ni razočaral. Čeprav na papirju 54 ’konjev’ in 130 njutonmetrov navora ni veliko, manj kot tono težkemu C1 zagotavljajo udobno in dinamično vožnjo. Dobro delovanje motorja v nižjem polju motornih vrtljajev lahko prihrani kakšen poseg po prestavni ročici. HDi C1 zagotavlja poskočnost med vožnjo od enega do drugega semaforja.
Ni pa nujno, da je C1 le za mestno vožnjo, tudi na daljši poti se s tem motorjem, ki z značilnim zvokom ne zanika svojega dizelskega porekla, dobro znajde. Limuzinskega udobja sicer ne bo (kratka medosna razdalja pokaže večino neravnin), a je poraba plinskega olja na testu, kljub temu da smo na avtomobilski cesti prevozili več kot polovico testnih kilometrov, znašala le nekaj več kot pet litrov na sto prevoženih kilometrov. Minimalno za maksimalne poti. Izpostaviti velja še varnost (testni C1 je imel čelni in stranski varnostni blazini) in rahlo nemirnost med močnim zaviranjem pri veliki hitrosti.
C1 ima serijsko vgrajen sistem ABS z elektronskim porazdelilnikom zavorne moči, cena testnega pa je zaradi doplačljive kovinske barve, klimatske naprave, merilnika vrtljajev in avdiosistema (zadnje tri so v paketu), že blizu treh milijonov tolarjev.
Mitja Reven
Foto: Aleš Pavletič




Komentiraj: