So avtomobili, v katerih si laže predstavljaš moškega, in so avtomobili, kjer se zdi, da je edino ženska lahko lastnica. In so seveda tretji - mednje sodi tudi Punto; za volanom si poleg dame iz uvoda lahko predstavljate tudi smrkljo ali gospo, mulca ali gospoda. Vseh starosti, vseh slojev. In vsem avtomobil (lahko) enako dobro pristoji.

Koliko mnenj o novem videzu! Priznam: prve fotografije tudi mene niso ravno navdušile. Ampak spet velja: oglej si z lastnimi očmi. OK, gledano strogo »en face«, se ne morem znebiti občutka, da bi hotel biti vsaj malo podoben Polu, ampak že rahla sprememba kota opazovanja da povsem drugačno sliko: zdajšnji Punto je avtomobil lepega, živahnega, dinamičnega videza. Krog in krog. Tudi dodane luči na zadnjih vratih ne motijo (več).

Trivratni je (še vedno) drugačen od petvratnega; bolj dinamičnega videza, morda tudi bolj agresivnega. Pa ne samo zaradi le para bočnih vrat; tudi zaradi drugačnega zadka, ki daje celotni karoseriji bolj športno noto. Takšen bo spet lahko osvojil marsikatero srce že z zunanjostjo in bo hkrati vabil, da mu odprete vrata. Prosim! Nekoliko dolga, jasno, torej rahlo nerodna na parkirišču, a spet ne toliko, da bi to predstavljalo slabe minute začetega ponedeljka. Navsezadnje se bodo taista vrata pošteno oddolžila, ko bo prostora okrog avtomobila več, saj odprejo zares veliko luknjo.

In zdaj: kokpit. Kakšnih korenitih oblikovnih sprememb v primerjavi s prejšnjim resda ni, je pa dvobarvnost notranjosti tista, ki prostor poživi, ga optično poveča in ustvari prijeten ambient. Sedeži so temni, za ta razred razkošnih mer (predvsem dolžina sedalnega dela), tudi rahlo bočno oprijemljivi in oblečeni v rahlo grobo tkanino. Delujejo trpežno. »Zidovi, tla in strop« so - kot že rečeno - dvobarvni; niso povsem črni in povsem beli, so zelo temno sivi in rahlo umazano beli, a vseeno spominjajo na jin in jang. Nosilni element notranjosti je še vedno armaturna plošča, ki narekuje dvobarvnost: zgoraj temna, spodaj svetla. Zato v prednji šipi ni odseva, zato se zdi prostor še večji in zato je počutje v Puntu prijetno.

Oblikovalci so predvsem v armaturno ploščo, delno pa tudi drugod, ujeli nekaj koristnih mest za odlaganje drobnarij, a z eno pripombo: zvečine nimajo grobih tal (recimo tkanine), zato se predmeti v njih lahko kotalijo sem ter tja ali celo padejo ven, če je voznik bolj živahne sorte. Takrat bo treba vse drobnarije zložiti na primernejša (varnejša) mesta, na primer v predal pred sovoznikom.

Sicer pa lahko tale generacija Punta potnike razvaja še vsaj z dvema kosoma opreme: z dobrim Blaupunktovim avdiosistemom (ah, škoda, na žalost z zelo slabimi, neergonomskimi tipkami) in z deljivo samodejno klimatsko napravo. Prosim, ne pričakujte kakovosti na ravni luksuznih limuzin višjega velikostnega in cenovnega razreda, kar pomeni, da je v Puntu še vseeno treba pogosteje posegati v njeno delovanje, predvsem v toplih dneh, obsijanih s soncem, ko zares hladen zrak piha šele ob nastavljeni zelo nizki temperaturi (17 stopinj Celzija ali manj). Sicer pa ji dobro uspeva vzdrževati želeno klimo pa tudi temperaturna deljivost ji gre dobro od »rok«.

Nekaj nerganja nad zapletenim upravljanjem potovalnega računalnika je očitno zaleglo; zdaj ima Punto gumb za sprehod po podatkih na vrhu desne obvolanske ročice, kar je dobro, žal pa je en sam, kar pomeni, da se lahko sprehajate le v eni smeri. Še vedno se tako ta del opreme ne zdi povsem idealen, je pa nedvomno uporaben.

Podatke z računalnika najdete na velikem zaslonu v merilnikih, kjer so še nekateri drugi podatki: ura, zunanja temperatura, višina snopa žarometov ter (le skupni, »dnevni« so del potovalnega računalnika) prevoženi kilometri. Še vedno pa pogled pritegnejo sami merilniki: lepi in športnega videza z rdečimi kazalci ter belimi številkami. Tudi glede tega: tipičen Fiat. In ena od njegovih boljših lastnosti.

Drobni detajli in celoten videz ustvarjajo prijetno okolje, zato je v Punta vsakič znova prijetno sesti. Tale, ki je v osnovi po ceniku vreden več kot 2, 7 milijona, žal nima v usnje oblečenega volanskega obroča, le vrh prestavne ročice. Ima pa obroč tri prečke, kjer sta zgornji v takšni legi, da ponujata dobro spodnjo oporo dlanem v pravilni drži. Za dober položaj voznika v vožnji je tudi poskrbljeno: njegov sedež in volanski obroč sta nastavljiva po višini, razmerja med obročem, stopalkami in prestavno ročico pa se zdijo posrečeno izbrana. Zdaj ste pripravljeni na vožnjo.

Če bi moral katero lastnost posebej izpostaviti, bi bila to nedvomno sama vožnja. Punto je (še vedno) prijazno lahkoten in lahkotno vodljiv. To velja za upravljanje v celoti: s stopalkami, s prestavno ročico in s samim krmiljenjem. To pomeni, da so naprave za upravljanje dovolj mehke, da so lahkotne, a tudi ne premehke, da še vedno puščajo nekaj mehanskega občutka pri delu. Še posebej uporaben je lahko dvostopenjski volanski servo: z gumbom se odločite za močno ojačenje serva (pri parkiranju na mestu, ko želite mehak volan) ali za šibkejše ojačenje (torej trši volan) za normalno vožnjo. S pripombo: tudi trša možnost se zdi rahlo premehka.

Takšne lastnosti omogočajo Puntu, da zares zadovolji večino v uvodu naštetih možnih lastnikov oziroma voznikov. Je nezahteven, a ponuja veliko. Kdor ni ravno zagrizen ljubitelj vožnje, mu ta ne bo predstavljala napora, kdor ljubi stik s cesto, bo s Puntom lahko ujel veliko užitka polnih, menjajočih se ovinkov. Dobro vodena kolesa omogočajo tudi zelo športno vožnjo brez pretiranih nagibanj karoserije, odličen občutek na zavori pa bo še dodatno začinil morebitno dinamično vožnjo po črni zaviti kači. Le pri učinkovitosti zavor ni presenečenj: Puntova zavorna pot je le povprečna.

Kaj pa pravi pogon? Se zmrdujete nad motorjem, ker je le 1, 3-litrski dizel? Ne prehitevajte z zaključki, preden ne poskusite - ali pa verjemite nam! Ja, že res, da »gre« takšen Punto »le« 170 kilometrov na uro, ampak zgodba o motorju se začne veliko prej, doma na parkirišču. Motor hladen in topel ne steče čisto takoj, se na kratko strese, potem pa steče in takoj deluje presenetljivo tiho in mirno, spet upoštevajoč cenovni in velikostni razred Punta. Navora je takoj dovolj, da rad speljuje, da s tem ne muči voznika - in sklopke. Potem se pri 1500 vrtljajih lepo razigra, postane nadzirljivo živahen in z lahkoto vleče karoserijo, ki se z maso približuje toni.

V mestu je uporabno živahen, zunaj mesta športno poskočen in na avtomobilski cesti varčen ter tih, da se ni treba z njim ustrašiti daljših poti. Merilnik vrtljajev, ki nima rdečega polja, se sicer konča pri 7000, a tega seveda igla merilnika ne bo videla; ustavila se bo pri že kar »klasičnih« 4500, če ga boste priganjali. Izbira je vaša: drvite lahko s 175 kilometri na uro (po merilniku) in s porabo 9, 5 litra na 100 kilometrov, že pri 160 pa bo motorček zadovoljen z 2, 5 litra manj. Premislite! Takrat bo vožnja mirnejša, še vedno povprečno zelo (pri današnjem prometu celo enako) hitra, na koncu pa tudi precej varčnejša.

Zelo dober je v pogonski kombinaciji tudi menjalnik. Morda je res razmeroma mehak pri pretikanju (se pravi, da morda pogrešamo nekaj več povratne mehanske informacije), a je vselej natančen in - če tako hočete - tudi zelo hiter. Kokpit sam je pred zunanjim zvokom zelo dobro izoliran, zaradi dobrega motornega vpetja pa je treba o avtomobilih že precej vedeti, da po zvoku in tresljajih v notranjosti ugotovite, da tega Punta poganja dizelski motor.

Zato se ne čudim dami iz uvoda. Res jo je morda pritegnil le s pojavo, morda z barvo ali z opremo, ampak tudi potem ne bo nezadovoljna. Pri avtomobilu pravzaprav največ šteje prav to: da ste z njim zadovoljni še dolgo potem, ko ga odpeljete iz salona. Punto ima dobre možnosti za to, ima le eno večjo napako: če bo hotel biti všeč zelo veliko ljudem, je malce predrag.

Vinko Kernc

Foto: Saša Kapetanovič