Ford Ranger Wildtrak 3.2 TDCi

Ne preseneča, da je ta 'pickup' najbolje prodajan v Evropi, saj je premišljeno prilagojen potrebam tukajšnjih kupcev, ki iščejo uporabnost tako na cesti v vsakdanjem življenju, prometu kot na terenu, ko je treba premagati razrite kolovoze, makadame ali cesto do vinograda ali sadovnjaka. V osnovi gre za robustno gradnjo močne šasije, ki dopušča napore, o katerih lahko sodobni športni terenci samo sanjajo, stalnega pogona na zadnji par koles in s pritiskom na gumb priklopljivega štirikolesnega pogona, ko pride pod kolesa bolj spolzka podlaga (sneg, blato, moker asfalt). Vklop je sila enostaven z gumbom, po katerem lahko posežete do hitrosti 120 kilometrov na uro.

Ko ne gre več samo s štirikolesnim pogonom, pa ima kot pravi terenec na voljo še dve stopnji pomoči vozniku. Prva je reduktor, druga pa zapora zadnjega diferenciala, ki Rangerja pripelje praktično kamorkoli. Ustavi se mu, ko je pod trebuhom avtomobila ovira višja od 229 milimetrov ali globina vode nižja od 800 milimetrov. Vstopni in izstopni kot približevanja oziroma oddaljevanja oviri znašata 28 stopinj, največji bočni nagib pa 35 stopinj. Seveda so še terenci, ki zmorejo več, a menimo, da bo že za zelo zahtevnega uporabnika to dovolj terenskih zmogljivosti. Oprema wildtrak pa mu poleg videza prinaša še zaščito izpostavljenih delov motorja, tako da se vseeno lahko malo bolj mirno zapodite po terenu.

Omeniti velja tudi dobro delujočo elektroniko, ki mu pomaga pri spuščanju na strmih in spolzkih klancih. Avto praktično vse naredi sam, voznik se mora le osredotočiti na izbiro prave poti in sukanje volana, torej brez dotikanja stopalke zavore ali plina. Na cesti je kljub zadnjemu listnatemu vzmetenju zadovoljil z udobjem. Pri poltovornjakih gre tu vedno za kompromis med nosilnostjo in udobjem in pri Fordu so ga lepo ujeli. Ko smo zapeljali prek grbine, hitrostne ovire ali udarne jame na asfaltu, se je to vseeno poznalo in začutilo v potniškem prostoru. Kogar to moti, bo moral žal izbrati kakšnega od športnih terencev, ki pa seveda niti v sanjah ne premagajo takšnih ovir na terenu ali prepeljejo tone tovora v prtljažniku oziroma ne potegnejo s takšno zanesljivostjo triinpoltonske prikolice z zavoro.

Z veliko prostora v kabini (dvojna kabina) se bodo v njem udobno peljali štirje odrasli potniki, če vas bo pet, pa se boste vseeno morali malce stisniti na zadnji klopi. Torej, lahko je tudi družinski avto za tiste, ki vas navdihujejo aktivni izleti v naravo, odličen kompanjon za vse, ki športate in potrebujete velik prtljažnik za športne rekvizite, nanj lahko ob odprtih zadnjih vratih keson podaljšate ravno toliko, da gresta nanj dva motorja za motokros. Z nosilnostjo pa, kot omenjeno, ne bo težav, saj ta znaša 1.084 kilogramov.

Elektronika mu izdatno pomaga tudi na cesti, kjer vam bodo v pomoč sistemi ESC za nadzor stabilnosti, LAC za nadzor pri prevažanju tovora in TSA za stabilizacijo prikolice. Pri speljevanju v klanec in pri zaviranju v sili elektronika prav tako prevzame nadzor. Le za HDC je treba na teren, saj deluje pri vključenem štirikolesnem pogonu. Z bogato opremo tudi cena ni tako zelo pretirana, čeprav seveda ni poceni. Zanj bo treba odšteti dobrih 40 tisočakov, kar je še vedno konkurenčno, če iščete zmogljivejše športne terence, a vam udobje ni najvišja postavka na seznamu želja.

Odličen 3,2-litrski dizelski motor TDCi Duratorq z 200 'konji' in 470 njutonmetri navora z dokaj dobro delujočim samodejnim menjalnikom, ki dopolnjuje udobje pri vožnji, vas ne bo nikoli pustil ravnodušnega. Morda malo manj navdušuje poraba, ki je na testu nanesla 11 litrov na 100 kilometrov. Pod 9 litrov pa boste težko spravili žejo novega Forda Rangerja.

Slavko Petrovčič n foto: Peter Kavčič, tovarna