Nič ni pomagalo; stezo je treba videti in doživeti. Vse, kar sem si zapomnil, sem pozabil v trenutkih, ko se je bilo treba v nepopisni gneči najrazličnejših avtomobilov prebiti do steze.
Nemci ne zapletajo: Nordschleife je običajna cesta, na kateri veljajo cestnoprometni predpisi, le da je plačljiva, enosmerna in da na njej ni hitrostnih omejitev. Zato se do nje dostopi prek običajne ceste prek krožnega križišča in skozi ograjo ter zapornico. Ja, takšno zapornico, kot jo pri nas srečate pri vhodu na parkirišče ali v garažno hišo. Tudi listek za dvig zapornice je enak in listek kupite v 'listkomatu': evri noter, listek ven. Preprosto.
Čeprav na tej cesti veljajo 'običajni' zakoni, je Nordschleife vseeno nekaj posebnega; številni viri trdijo, da je to najdaljše dirkališče na svetu, in čeprav je to običajna cesta, je pogosteje zaprta kot odprta – ker jo zakupijo večje ali manjše avtomobilske hiše. Marsikateri (resnejši) avtomobil mora skozi ta zbir ovinkov, preden sme v serijsko proizvodnjo.
Še večja posebnost so časi: med ljubitelji in poznavalci je beseda Norschleife neposredno povezana s časi, doseženimi na njej z različnimi avtomobili. Norschleife je neke vrste merilo za to, kako dober je neki (športni) avtomobil. In, seveda, voznik.
1. krog
Torej: v roki imam listek, na sebi pretoplo jakno in znotraj Civica še tri potnike, zapornica je že pred mano, vstavim listek, gremo. A kar tako? Ni časa za zapletanje, na hitro jakno dol in – poln plin! Začnem za parom dveh Alf 75, ki so neke vrste ikona te steze, a sta mi hitro prepočasni – tako kot sem sam prepočasen za številne 'tiščače'.
Ima me, da bi si zapisal njihove registrske številke in jih pod vplivom besedičenja Žlendra in kompanije skupaj s prijavo o divjaški vožnji posredoval nemški policiji. Sreča v nesreči (ali obratno?): ujamem se s skupinico avtomobilov, ki mi jim z mojim znanjem in z zmogljivostmi Civica uspe zlahka slediti, a se mi že v Arembergu zatakne v grlu: stopalka zavore 'pade' krepko globlje, kot sem vajen. Ha, nič hudega, Civic odlično zavira in zavore se ne pregrejejo. Fantje pred mano dobro pilijo ovinke in v tem sledenju nisem pozoren na stezo in okolico.
Razen v trenutku, ko ugotavljam, ali je v motociklistično opremo oblečen možakar za ograjo (domnevam, da je motocikel na boku v pesku njegov) resneje poškodovan. Tik tak in krog je naokoli.
'km 7'
No, zdaj pa ni nikogar več, ki bi mu lahko tako brezskrbno sledil. In glej ga: na sedmem kilometru se steza dvigne, zavije levo in zapre, potem pa takoj oster desni ovinek ... Črte moje vožnje te kombinacije ne bi rad nikomur pokazal in sam bi jo rad pozabil. Pa postanem bolj previden.
Držim se bolj desne, saj je prehitevanje dovoljeno le po levi (v nasprotnem primeru sledi kazen!) in namesto v prvem spoznavam stezo v drugem krogu. Vzporedna opažanja: Porsche ima veliko moč v motorju in pogon zadaj – to zdaj ve tudi lastnik (ali najemnik) neke Enajstice z razbito 'ritjo'.
Golf II
Pravi poznavalci trdijo, da se ovinkov, ki jih je po neuradnem štetju več kot 100, ne da naučiti. Do neke mere to zagotovo velja, vsaj v prvih 500 poskusih. Zato spoznavam naprej, tudi v tretjem krogu. Tam nekje, kdo bi zdaj točno vedel, kje, se steza v ravni črti najprej rahlo spusti, potem rahlo dvigne in kdo bi zdaj točno vedel, kaj sledi.
Spustim (plin), dotaknem se zavore, medtem pa – bum – mimo mene kot strela zdrvi neki neugledni Golf II. Kaj vem, lahko da je bil tudi turbodizelsko gnan. Sramota. Jasno, za hribčkom je vsaj še 100 metrov ravnine in za tem ovinek z velikim polmerom. Ah, delujem kot turist. Ampak ne dam se, dokler ne pospravim tega Golfa za sebe in s tem Civicu vrnem nekaj izgubljenega ugleda.
Caracciola (Karussell)
Počasi se iz turista spreminjam v igralca. Hondin motor čudovito poje, zavor (oziroma njihovega obnašanja pri močnem zaviranju) se navadim in zdi se mi, da jih že prehitim več, kot jih prehiti mene. Klimatske naprave niti pod točko razno ne ugasnem, saj moram na ravninah ohlajati dlani na mrzlem zraku.
Zdaj si že upam napasti levo Caracciolo oziroma čolniček oziroma paraboličen notranji del tega ovinka. Ta del je sestavljen iz betonskih plošč, ki niso natančno povezane, zato se izpod koles sliši precejšen ropot; to ali pa neizkušenost je vzrok, da se lahko do zadnjega kroga v tole Karussell spustim vsakokrat z za deset kilometrov na uro večjo hitrostjo in ni bistvene razlike. Kdo ve, kje je Hondina meja v tem ovinku.
Samo pogum je treba imeti. Sicer pa tudi tokrat s Civicom pred Flugplatzom nisem poletel, kot je menda treba, če si 'ta pravi'. Znova pa vzporedno opažanje: ali je Porsche 911 slab avtomobil ali pa ni v pravih rokah – še eden zrel za kleparja!
Safari
Zdaj se ponekod že počutim kot doma. Kombinacija Eschbach-Brünnchen: levi 90 pa spust v desni 90 in strm dvig ter desni 90, vsi za tretjo prestavo, poln plin (no, ja ...); mislim, da mi v tej kombinaciji ves čas cvili prednja guma. In to se mi zdi prav imenitno, saj je ob stezi prav tu odprt, travnat predel s številnimi gledalci.
Gledalci? Ups, kaj pa pravzaprav ti počno tukaj? Koga so prišli gledat? Zdi se, kot da bi bil na dirki za 24 ur Nürburgringa. No, skoraj. Skratka, tale kombinacija mi od prvega do zadnjega kroga leži, 'km 7' pa bom verjetno sanjal do smrti. In na žalost so tudi tam gledalci. Ampak v Civicu je povsem udobno, kolikor je pač lahko udobno, menda dosti bolj kot v večini 'pravih' avtomobilov tega dne na stezi.
Takole razmišljajoč, padem v (levi) Schwalbenschwanz in ... Glej, glej, po desni se pelje Land Rover Defender 110. Šipa v zadnjih vratih za 15 centimetrov spuščena, ven moli rokica z nekim malim 'digitalcem' in – fotografira ali snema, kdo ve. Počutim se kot žirafa na safariju nekje v južni Afriki.
Civic Type-R
Sprašujete, kakšni avtomobili se podijo po Nürburgringu? Jah, druščina je pisana. Najprej, jasno, Devetstoenajstice (tudi GT3 RS!) in razni Emi (serije 3 in različni letniki). Obojih skupaj je menda več kot polovica. Potem v oči padejo japonci; GT-R, 350 Z in prejšnja generacija Civica Type-R-a. In zelo britanski: Lotus Seven oziroma vse, kar mu je podobno – Caterham, Westfield in drugi.
Pa Golfi in derivati (Scirocco) pa Renaulti Spyderji (se jih še spomnite?), Boxsterji in naprej v podobnem slogu, vključno z motocikli. Zanimiva ugotovitev: vsaj tretjina avtomobilov na stezi ima volan na 'napačni' strani! In na drugi strani eksoti: od Mondea Turnierja do Lupa, terenskega Beemveja (motocikla) in že omenjenih Alf 75 TS in 3.0 V6. Najcenejša 'renta' za Norschleife. Pa seveda tale naš Type-R.
Ne vem, kako bi se zahvalil tistemu, ki mu je nataknil 'devetnajstice', saj se gume ne svaljkajo in ne vihajo, morda so res nekoliko trde, a na stezi so vrhunske.
Veliko avtomobilov na stezi je prepoznavno pripravljenih in naknadno dodelanih, a ne z zaščitnimi kletkami; z zvokom dajejo vtis, da je nekdo nekaj brskal okoli motorja. Tale moj Civic pa je tak, kot ga je rodila mati. Iz krog v krog ugotavljam, da je odličen: od prej vem, da zna biti povsem dostojen družinski avtomobil, zdaj vidim, da je več kot le dostojen na stezi.
Ni pa prekrmiljenja, ni podkrmiljenja, ne gre prek prednjih koles, je skratka nevtralen – dokler se vsaj za silo dostojno pelješ. Tudi marsikatero napako voznika velikodušno odpusti. Ne vem, ali je na trgu avtomobil, ki bi mu bil (za ta denar) enakovreden. 'Konji' ... Jah, lahko bi jih imel 50 več, pa tudi 100, 200, 500 ...
Vsak dodaten 'konj' je obveza in odgovornost za voznika, dirkati se da pa že s temi, ki jih ima. Ko zdajle razmišljam, ne vem, kateri avtomobil bi bil boljši. Vsaj za prvo snidenje z Nürburgringom. Še vedno pa seveda ostaja želja po zadnjem pogonu ...
Kopilot
V prvem krogu sem imel preveč dela sam s sabo, v drugem z avtomobilom, v tretjem sem se spomnil, a prehitro pozabil, no, potem je v preostalih krogih pozabil moj kopilot Mitja − nastaviti potovalni računalnik na ničlo!
Vsi merilni inštrumenti za merjenje časa so načeloma prepovedani, policija da v primeru nesreče zaznamek, da je v poškodovanem avtomobilu našla (še) tekoč časomer (in zavarovalnice potem menda ne krijejo škode), zato se temu izognem.
Potovalni računalnik pa nikjer ni omenjen. In zato, končno, se v sedmem krogu kopilot spomni: »Daj na nulo!« Evo, nula. Ne grem na nož, peljem tekoče, 'km 7' me znova preseneti, drugi malo manj, v Pflanzgartnu dohitim nekega počasneža, in ko ga že poskušam prehiteti po levi, se model nenadoma premisli in zamenja desno stran za levo; pri skoraj še enkrat večji hitrosti od njegove mi ne preostane drugega, kot da rahlo trznem v desno in – zum mimo njega.
Cuore sportivo (športno srce) mi nabija bolj kot v 'km 7', saj je to kaznivo ... Pri tem sem seveda pozabil na merjenje in še dobro, da je moj kopilot ob koncu kroga zaukazal: poglej na računalnik. Aha, O. K., preberem in zdrdram v diktafon.
In to je to. Razen tega, da je vsakokrat izpod koles smrdelo po zavornih ploščicah in da so imele prednje gume vedno manj profila na bokih, ni nič posebnega glede tehnike.
Meni pa zdaj po glavi roji neka druga karta: za letno karto z neomejenim številom krogov za Norschleife je treba odšteti le nekaj evrov manj kot tisočaka. Če bi bila tale naša Ljubljana vsaj nekoliko bliže Nürburgu (ali obratno), jo takoj zamenjam za letno smučarsko vozovnico slovenskih žičnic. Saj veste, pred službo, po njej ...
Se nadaljuje... Naprej »