Testi -
Mazda6 2.5i GTA
Moč 170 'konjev', kolikor jih na papirju premore tale Mazda6, se morda ne bere prav impresivno, toda ker avto noče biti športnik, temveč le bolj prestižna, spodobno motorizirana limuzina, s tem podatkom ni nič narobe.
Pravzaprav lahko tej Mazdi zamerimo le 'pomanjkljivost' pri pogonski tehniki (pa še ta je subjektivne narave): bolj bi ji ustrezal samodejni menjalnik. Moč 170 'konjev' namreč ni dovolj, da bi bila prava športna limuzina (pa čeprav to po svojem videzu hoče biti), je pa povsem dovolj, da (tudi zaradi razpoložljivega navora) iz Šestke naredi poskočen avtomobil, ki bo zlahka kos večini voznikovih zahtev.
Motor z 2, 5 litra delovne prostornine po zvoku ne skriva, da gre za 'le' štirivaljnik (se še spomnite lepih časov Mazdinih 1, 8- in dvoinpollitrskih šestvaljnikov), a hkrati to pomeni dokaj dolge gibe batov in zato zadostno obdarjenost z navorom. Motor se sicer rad vrti, tega ne oznanja preveč na glas (je pa zvok prijetno športen), omogoča zmerno lenarjenje z menjalnikom in ni preveč požrešen.
Dvanajst litrov in pol je povsem primerljivo s konkurenco (Honda Accord 2, 4 je bila na našem testu požrešnejša za deciliter, Ford Mondeo 2.5T pa za dva decilitra), ob daljših, umirjenih vožnjah pa lahko poraba hitro pade proti desetici.
Oznaka GTA pomeni predvsem zelo bogat paket opreme, ki vključuje tudi 18-palčna platišča z gumami velikosti 225/45 R 18. Nizek presek seveda pomeni, da se v notranjost prebije precej več sunkov kot pri bolj 'civiliziranih' različicah Mazde6, a za tiste, ki si zaželijo najbolj športno različico Šestke, bo raven udobja povsem sprejemljiva.
Poleg platišč k tej opremi spadajo še pametni ključ, parkirna tipala, delno v usnje oblečena in ogrevana (pa tudi malo bolj športna) prednja sedeža, najbolj pa seveda izstopajo aerodinamični dodatki na karoseriji: drugačen prednji in zadnji odbijač, diskreten spojlerček na prtljažnem pokrovu, športna motorna maska, dvojna izpušna cev zadaj in nekaj aluminijastih dodatkov v notranjosti. Nič preveč kričečega, a dovolj, da diskretno poudari, da gre za posebno Mazdo6.
In ker je ostanek te Mazde6 skoraj enak cenejšim različicam, ki smo jih že preizkusili (in se torej za volanom sedi dobro, a z malo prekratkim vzdolžnim pomikom sedeža, zadaj je prostora dovolj, s prtljažnikom pa sploh ni težav), je jasno, da svojo osnovno nalogo, torej prevažanje žive vsebine in njene prtljage, tale Mazda6 opravlja dobro – hkrati pa lahko zaradi svoje 'posebnosti' vozniku ponudi še nekaj več. Nekaj, kar mu zariše nasmešek na obraz . .
Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič







Komentiraj: