Obstajajo tudi takšni, ki še vedno ne morejo preboleti tega, da je zdajšnji Mini tako velik, čeprav je naslednik nekoč (točneje: leta 1959 predstavljenega) zares majhnega Minija. To so večinoma tisti, ki so tega imeli in v njem uživali.

Zdaj je Mini dolg 3, 7 metra in je verjetno edini tako velik avtomobil, ki je zaradi zunanje širine (slabega 1, 7 metra) tudi znotraj skoraj razkošno širok, a tudi prav nesramno kratek. Takšen ni le zaradi zunanjih mer, ampak tudi zato, ker so njegovi tehnični oblikovalci dali osnovni poudarek vozniku. Tudi veliki se bodo v njem dobro počutili.

Poglavje o le 160-litrskemu prtljažniku velja preskočiti, pa tudi o (predvsem zunanji) prenovi ni dosti povedati. Menda se ta še najbolj opazi na zadnjih, nekoliko širših lučeh. Gotovo pa ni slabo vsaj na kratko ponoviti, kako drugačen od drugih je Mini znotraj. Na sredinski konzoli in na stropu so preklopna stikala starinskega videza, a zato nič manj ergonomska kot sodobne izvedbe, gumb za izklop stabilizacijske elektronike se skriva za prestavno ročico, vrsta stvari pa ni oblikovana le v spomin na originalni model, ampak na splošno v smislu drugačnosti. Tako nič ne moti, da je avdiosistem razdeljen na del, ki je v merilniku hitrosti, in na del, ki je pod njim.

Malo bolj motita čedni mrežici na hrbtu sedežev, ki sta zaradi majhnosti oziroma plitkosti skoraj neuporabni, ali pa kljuki za odpiranje vrat, ki ‘morata’ biti polkrožni, čeprav ju je zato nekoliko nerodno uporabljati. Ostaja tudi ogromen merilnik hitrosti na sredini armaturne plošče, čeprav to ni nikakršen ergonomski dosežek, je le ponovitev iz starega Minija, ki je imel merilnik hitrosti tam preprosto zato, ker so s tem olajšali konstrukcijo, montažo in ceno proizvodnje za levi in desni volan. Na tem zdaj tako velikem merilniku je ločljivost sicer odlična (velik razmik med posameznimi številkami), a ker je treba za odčitavanje informacij z njega najprej obrniti pogled, potem pa ga še izostriti (če izvzamem poševnost pogleda), je zadeva dokaj neuporabna, vselej ko voznik izkorišča mehaniko. Dobri Nemci so seveda mislili tudi na to in ponudili možnost, da si hitrost v digitalni obliki prikličete na enega od dveh zaslonov v merilniku vrtljajev, ki pa je povsem v sredini za volanskim obročem.

Vse opisano so bolj dejstva kot graja, saj je v splošnem počutje v Miniju (vsaj na spred­njih sedežih) prav prijetno. K temu pripomorejo tudi diskretna nočna osvetlitev notranjosti, ki je lahko modra, rdeča ali (v nekaj korakih) nekaj vmes, dobra prava notranja osvetlitev (vključno k nogam), v celoti bogata oprema (čeprav je klimatska naprava ročna in v vročini nekoliko slabotna), dvojna sončna streha (zadnja je le dvižna, prednja pa tudi nazaj pomična), senčnik nad voznikovimi vrati in opozorilna naprava za nepripet varnostni pas s prijetno melodijo. Malce upamo, da odpadanje plastike izpod volanskega droga ni serijsko, da se mreža pod sončnima strehama v drugih Minijih lahko tudi do konca zapre in tako ne ropota na luknjah ter da skoraj centimetrske razlike v karoserijskih spojih pod motornim pokrovom niso takšne na vsakem Miniju. Ali pa so preprosto krivi Angleži, ki reč sestavljajo.

»OK, chaps, time to ride! « Mini je eden redkih avtomobilov, v katerem lahko zares sediš skoraj pri tleh, in eden mnogih, pri katerem se varnostni pas pogosto zatakne v špranjo med sedežem in vrati, ko si ga zapenjate. Vendar nič ne de. S ključem za zagon se utegnete zmesti, ker ga je treba vodoravno vtakniti v režo ob volanskem obroču, a ravno v nasprotni smeri, kot bi rekla logika. Ampak nič hudega. Poleg njega je pametni gumb za zagon, pri čemer ‘pametni’ pomeni, da zadostuje le kratek pritisk nanj, pa potem pamet sama uravnava, kako dolgo naj se vrti zaganjalnik. Kul. Oprimete se volanskega obroča: ni slab, ni pa najboljši glede oprijemljivosti in velikosti, ker menimo, da je tole pač športni avtomobil. Glede stopalke nimamo pripomb, ‘klik’ v prvo prestavo in gremo.

Če malce ostanemo pri menjalniku: boljšega ročnega že dolgo nismo preskusili, če smo ga sploh kdaj. Prestavna razmerja so odlično izračunana, rokovanje pa je vrhunsko – gibi so kratki in natančni, z vrhunsko povratno informacijo o vklopu, predvsem pa enako deluje tudi v najbolj neugodnih trenutkih, na primer pri polnem plinu v ostrem ovinku, ko iz prve v drugo pretikate pri 6.500 vrtljajih v minuti. Le redki to zmorejo. V času testa smo se pogosto spraševali, zakaj takšnega ročnega menjalnika, vsaj glede rokovanja, nimajo tudi Beemveji.

Zvok motorja je sicer lep in športen, a v poplavi tuningov vseh vrst ne izstopa. In potem speljete. Skoraj 130-kilovatna naprava za proizvajanje moči, ki se sicer šopiri tudi v Peugeotu 207 RC, ne pušča dvomov: nikakršnega zadržka nima speljevati hitro in odločno. Odločnost motorja se zvezno nadaljuje vse do kakih 5.500 motornih vrtljajev, potem pa prav počasi upade. Pokritost šeststopenjskega menjalnika je odlična, tako da sta skoraj vedno na voljo dve prestavi, kjer bo stroj odlično vlekel.

Doživljanje vožnje je posebej pri (tem) Miniju neposredno povezano s postavitvijo koles (gledano iz tlorisa skoraj v kvadrat) in z odličnim, brezkompromisno neposrednim in natančnim volanom. Ni ga dovolj ostrega ovinka, v katerem z Minijem ne bi doživljali skoraj dirkaških užitkov, in ni ga dovolj dolgega ovinka, v katerem se pri hitrosti do 225 kilometrov na uro, kolikor zagotavlja tovarna, upravljanje ne bi zdelo povsem nadzorovano. Popoln nadzor, vrhunske zmogljivosti, vključno z navorom tega turbomotorja.

Prestave si sledijo kot pri motociklu za motokros, se pravi, da vrtljaji pri priganjanju ne padejo prav dosti, in ko v četrti prestavi motor doseže 6500 vrtljajev v minuti, kaže merilnik hitrosti 185 kilometrov na uro. V peti prestavi pri istih vrtljajih to pomeni 227 kilometrov na uro in potem tudi šesta prestava še ni rekla končne besede. Šele če se vzpenjate v kak strmejši avtocestni klanec, se bo motor malce zadihal, ampak pri znanih vzponih se to zgodi šele v peti prestavi! Potem ko postaja zadeva vse bolj rutina, pa se hitro utrnejo vprašanja: je nujno, da ima Cooper S usnje na sedežih (ki je res žlahtno, a za športno vožnjo nepotrebno ali celo nezaželeno), in kje so merilniki, ki bi kaj več povedali o delovanju motorja - merilniki za temperaturo hladilne tekočine in motornega olja, za tlak v turbini . . ?

S tem Minijem se še posebej nesmiselno zdi vprašanje ‘kam se ti pa mudi’, saj čas sploh ni pomemben. Pomembno je ‘kako’. Ta Mini je preprosto rečeno igrača za uživanje na vsakršni cesti, ravni ali (še raje) zaviti, počasni ali hitri, z vzponi in s spusti ali brez teh. S Cooperjem S greš, da se pelješ, ne da kam prideš. Prej omenjena rutina postavi še eno vprašanje: le zakaj mora biti lega tako odlična, saj ne dopušča skoraj nikakršnega igranja s karoserijo? Šele ob odvzetem plinu v zelo hitrem ovinku zadek pokaže prav rahlo, skoraj nezaznavno težnjo, da bi ušel naprej. Nič pretresljivega. In kar je morda najbolj nepričakovano: Mini prav nikoli ne pokaže slabosti s stabilnostjo, niti na kolesnicah, niti v vetru, niti pri največji hitrosti.

Tašče pa le ne silite, da se pelje z vami. Najprej bo hudič, ko bo lezla na zadnjo klop, potem bo še večji hudič, ko ji boste stisnili kolena, in na koncu bo cel pekel in ogenj v strehi, ko bo nehote štela kamenčke in luknje pod kolesi.

Ali povedano na kratko: to je to! Cooper S, ena najboljših naprav za uživanje na štirih kolesih.

bese­di­lo: Vinko Kernc

foto: Aleš Pavletič