Za začetek: čeprav ga bodo lastniki večinoma uporabljali predvsem za poziranje na asfaltu, je Pathfinder res pravi terenec. Ali drugače: tu voznik odneha prej kot avto.

Je pa po navadi tako: daljše ko je ime terenca ali ‘terenca’, manj terenski je. Take Pathfinder je odličen dokaz za to. Tako kot vsi Pathfinderji ima pod motornim pokrovom dvoinpollitrski turbodizel, štirivaljni, ki pa je dovolj dobro obdelan, da to uspešno skriva in voznika ter potnikov ne nadleguje s pretiranim hrupom ali tresljaji. Odlična izbira je doplačilni petstopenjski samodejni menjalnik, ki dobro zamaskira manjšo odzivnost motorja v nizkih vrtljajih, omogoča ročno pretikanje in zaradi obilice navora mirno živi tudi s prestavo manj, kot je to danes v navadi.

Tehnično torej Pathfinderju tudi zaradi podvozja, ki dovolj dobro blaži udarce s tal in zmore še znosno omejiti nagibanje v asfaltnih ovinkih, nimamo česa očitati. Pri nekaterih znamkah sicer dobite več, a za veliko več denarja.

Testni Pathfinder je takšen, kot je, vreden nekaj manj kot 55 evrskih tisočakov. Pravzaprav številka ni ne presenetljiva ne prevelika, saj je treba upoštevati, da tisti drugi del dolgega imena pomeni, da je ta Pathfinder opremljen pravzaprav z vsem, kar si je mogoče zaželeti s seznama opreme in doplačil.

Oznaka LE pomeni najboljši paket opreme, ki vključuje usnjeno oblazinjenje električno nastavljivih sedežev, ksenonske žaromete, triconsko klimatizacijo, parkirni sistem s kamero za vzvratno vožnjo, inteligentni ključ, strešno okno, sistem za nadzor hitrosti pri vožnji po strmini navzdol, navigacijo ter seveda vso varnostno elektroniko, varnostne blazine in še in še. Če pridete v salon in rečete: »Enega Pathfinderja z vsem, « boste dobili takšnega, kot je na fotografijah. Za 55 tisočakov. Si upate kaj takega reči pri kaki bavarski ali švabski znamki?

Dušan Lukič

Foto: Saša Kapetanovič