Vedno je lepo začeti optimistično. V primeru Antare je to splošen pogled: avtomobil, ki v nekem smislu nadaljuje tradicijo Frontere, je čednega videza, je tehnično dober in je v vožnji več kot le spodoben. Z njim se da v življenju na cesti (in zunaj nje) povsem normalno preživeti in do neke mere celo uživati.

Antara je tehnično dvojčica Captive, zato kaj dosti več kot drugega logotipa znamke ne pričakujte. In to večinoma ni slabo: (tudi) Antara je 'mehki' terenec, ki ga na terenu bolj ovira njegova občutljiva zunanjost kot pogonska tehnika in gume. Stalni pogon na vsa kolesa se tudi z ne posebej terenskimi gumami na terenu dobro odreže in celo elektronika, ki nadzira hitrost spusta (v blatu . . ), je zelo učinkovita.

Le nežnost njene zunanjosti je treba imeti v mislih. Še bolje se izkaže na cestah in še posebej v mestu, če je treba prevoziti kak visok pločnik. Čvrstost podvozja in gum omogočata (seveda z zdravim razumom, ki nadzira desno nogo voznika) tisto, čemur se je treba pri osebnih avtomobilih ogniti v varnem loku.

Malo manj veselja je pri parkiranju. Antara je sicer dobro, celo zelo dobro pregledna, ima pa neprijetno velik obračalni krog. Občasno bo treba vsaj enkrat več naprej in nazaj, da zadenete parkirni prostor, kot z osebnim avtomobilom. Po drugi strani razveseli tam, kjer je oprijem s cesto le še za silo dovolj dober in kjer imajo dvokolesno gnani težave: v ovinek se Antara odlično pelje, dokler voznik pritiska plin. Pogon je razveseljivo dober in lega na cesti, upoštevaje višino težišča ter gum, tudi.

Dober je tudi motor: zmogljiv in razmeroma varčen, čeprav precej glasen, z dolgim predgrevanjem in izrazito 'luknjo' do 1.800 vrtljajev v minuti. Vsekakor bi bil lahko varčnejši, če bi imel menjalnik šest prestav, ki bi vrtljaje pri večjih hitrostih znižala. S tem pa pridemo do točke, kjer je optimizem brez moči: upravljanje (ročnega) menjalnika je izrazito slabo, verjetno najslabše med vsemi, ki smo jih v zadnjih letih vozili.

Gibi in lege prestavne ročice so izjemno nedoločeni, 'prednjačijo' pa pretikanja v prvo, tretjo in peto prestavo, ki dajejo občutek, kot bi ročico potiskali v kup zmečkanega blaga. Na tej strani je tudi volan, ki je nedorečen in nenatančen, v skrajnih legah pa tudi precej glasen. Škoda; Antara na papirju in v veliki meri tudi v praksi obljublja veliko več, volan in menjalnik pa sliko preveč pokvarita.

Preveč? Kakor vzamete; vsekakor pa dovolj, da v naslednjem trenutku voznik vpraša za ceno. In tehta. Hm, ne kaže posebej dobro . .

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič