Ime tega avtomobila res ’nesramno’ vzbuja asociacijo na leva pa tudi domači zastopnik je na predstavitev prve generacije Leona na prizorišče pripeljal čisto pravega leva. Ampak nekje v Španiji je mesto Leon, ki ni le kar neka vas, ampak je tudi zgodovinsko zelo pomembno, in - kot vemo - Seati si za imena svojih modelov že lep čas sposojajo geografska imena iz Španije. In, navsezadnje, levi so menda Peugeoti, a ne?

Če bi Leon moral biti kaka žival, bi to bil bik. Že res, da so biki doma na vseh celinah, ampak menda nikjer niso tako slavni kot v Španiji. In če je treba v živalskem svetu najti asociacijo za Leona, je to nedvomno bik.

Seat svoje avtomobile zadnja leta ponuja kot športnike; ker brez izjeme slonijo na Volkswagnovi mehaniki, jih od ustreznih ’bratov’ loči oblikovanje, in prav za oblikovanje je treba priznati, da je športno. Valter De Silva, ki je zaslovel z Alfami (tudi s 147! ), je svoje videnje prenesel k Seatom in prav Leon, čeden in agresivnega videza, je lep primer De Silvinega okusa. Oziroma videnja športnega avtomobila za vsak dan. Ocenite sami: se vam zdi Leon bolj podoben Golfu (katerega mehaniko skriva karoserija) ali Alfi 147? Pa pozabite zdaj podobnosti.

Leon ne skriva, da bi rad bil všeč ljudem s svobodnim, sodobnim okusom in z željo po lastninjenju športno oblikovanega avtomobila. Če bi pri nakupu štelo le to, je Leon gotovo eden najprimernejših avtomobilov. Čeden, da se ozreš za njim. Prikritost zadnjih vrat (skrita kljuka! ) - hm, kje smo že to videli? - le potrjuje, da hoče dajati vtis kupeja, dolga streha pa po drugi strani obljublja, da je na zadnjih sedežih vseeno več prostora, kot bi od klasičnega kupeja pričakovali. Skratka: obljublja veliko.

Leon prve generacije je bil po krivici preveč prezrt, in to skoraj zagotovo zaradi videza; bil je premalo ’drugačen’. Zdaj je ta težava odpravljena in vsi, ki bi Golfa imeli zaradi njegovegaa slovesa (ki se seveda v prvi vrsti nanaša na njegovo mehaniko), pa ga nočejo imeti zaradi imidža ali preprosto zaradi preveč konzervativnega videza, imajo (ponovno) odlično drugo možnost. Leon je namreč dinamičen avtomobil s tradicionalno dobro mehaniko. Golf v športni preobleki. Da ’je Golf’, v koncernu VAG sicer ne govorijo preveč naglas, da pa ima dobro mehaniko, zelo radi povedo. Pa tudi res je.

Recept je ponovno tisti z imenom ’platforme’. Ena platforma, več avtomobilov, vsi različni. Vseh, ki si to tehniko delijo, je že preveč, da bi jih tule naštevali, zato ostanimo pri tem, da je mehanika Golfova. Trditev drži, dokler gledate površno. Potem se zapletete v pogovor s ’tunerji’, se pravi s tistimi inženirji, ki so poskrbeli za drobne popravke (pri uglasitvi podvozja in še čem), in na koncu boste imeli njihovo mnenje, da gre za povsem drug avtomobil.

Resnica je - kot vedno - nekje vmes. Ker je že samo v tem razredu tekmecev ogromno, bi izza volanskega obroča težko suvereno in odločno rekli: Leon se pelje kot Golf. No, tudi če bi se res, to ne bi bilo nič narobe, a je vseeno tista drobna nastavitev kriva, da je občutek za volanskim obročem zelo dober in - športen. To pomeni, da upravljate zelo dober menjalnik, da je stopalka plina odlična (spodaj vpeta in nekoliko nagnjena v desno, da ne obremenjuje sklepov desne noge), da je stopalka zavore še vedno glede na plin previsoko vpeta (Golf! ), da ima stopalka sklopke dolg gib (tudi Golf), da je volanski obroč odličen za oprijem, volanski mehanizem pa daje zelo dobre povratne občutke (čeprav je električno servoojačen) in je zelo neposreden in natančen.

Kaže, da je spet nastopil čas dobrih bencinskih motorjev. Vsaj tale dvolitrski FSI (neposredni vbrizg goriva) daje tak občutek: pod obremenitvijo mase karoserije se ne vda zlahka, navora je dovolj za lahkotna (pa tudi hitra) speljevanja, njegove zmogljivosti pa zvezno in vztrajno naraščajo z vrtljaji motorja. Tako kot pri motorjih, ki smo jim smo pred desetletji rekli, da imajo zelo dober športen značaj.

Lep delež tega nase prevzema šest prestav dobro izračunanega menjalnika, celota pa poskrbi, da je tako motorizirani Leon prijazen v mestu, lahkoten zunaj njega in suveren na avtomobilskih cestah. Kdor hoče od motorja več, mu mora pustiti zadihati, se pravi vztrajati v prestavi do višjih motornih vrtljajev. Vse do prekinjevalnika (7000 vrtljajev v minuti) se rad vrti in če gre verjeti (športnemu) zvoku, mu nobeni, tudi najvišji vrtljaji niso odveč. Prav nasprotno!

V Seatu so dobro izbrali: videz in uporabnost gresta, vsaj ko gre za kolesa, odlično skupaj. Platišča karoseriji in luknjam v njej lepo pristojijo, 17-palčne nizke gume pa poskrbijo za športen občutek - ker poudarijo značaj volana in ker poudarijo športno nastavitev podvozja.

Tako lahko postane druženje s to mehaniko tudi zelo uživaško: zapeljite ga med ovinke, ne spustite vrtljajev motorja pod 4500 v minuti in osredotočite se na sukanje volana. Občutek, ki ga daje, pa čutenje podvozja in ceste pa zvok motorja pa zelo dobre motorne zmogljivosti pa odlično izračunana prestavna razmerja - zaradi vsega naštetega postane Leon krasen partner pri ’jemanju’ ovinkov. Prav tu je razlika v primerjavi z Golfom najbolj opazna.

Mehanika pokaže le dve lastnosti, ki nista povsem v skladu z naštetim: premiki ročice menjalnika niso enako športni, kot je športen značaj motorja in podvozja, in če se pogosto vdate radostim, ki jih mehanika ponuja, tudi poraba goriva ne bo ravno skromna. Tudi 15 litrov za 100 kilometrov bo potrebnih, da zadovoljite žejo motorja. Pa tudi če boste s plinom nežnejši, prav bistveno pod 10 litrov na 100 kilometrov ne bo dovolj. Za varčneže, ki so to bolj ali manj le na bencinskih črpalkah, takšen Leon nedvomno ni.

Tudi paket opreme Sport Up 2 je tisti, ki Leonu lepo pristoji. Med drugim vsebuje zelo dobre sedeže, ki s svojim bočnim delom ne obremenjujejo pri vstopanju ali izstopanju, pa vseeno zelo dobro držijo telo med ovinki. In sedeža sta po občutku ravno prav trda in oblikovana, da po daljši vožnji telo ne bo pretirano utrujeno. Morda utegne koga zmotiti vsota togosti podvozja in sedežev, ki lahko postane moteča na ne idealno gladki cesti pri večjih hitrostih, saj telo tresljaje dobro čuti. Z zdravo hrbtenico in ob pravilnem sedenju tega skoraj ni čutiti, občutljivejšim pa vseeno svetujemo izbiro mehkejših sedežev.

Toda če izberete tako, s katero je bil opremljen testni Leon, boste uživali tudi ob diskretno športnem videzu notranjosti. Tu prevladuje motna črnina, le obloge sedežev in vrat so nežno kombinirane z živo rdečo nitjo. Plastika na armaturni plošči je zvečine mehka na otip in prijetno površinsko obdelana, le na osrednjem delu (avdiosistem, klimatska naprava) je nekaj takšne, ki ne daje vtisa kakovosti.

Najpomembnejša dela za upravljanje - volanski obroč in prestavna ročica - sta odeta v usnje in že zato prijetna za oprijem pa tudi k njunemu videzu nimamo pripomb. Merilniki za obročem so lepi in pregledni, a s ’tradicionalno’ zamero: da sta podatka o zunanji temperaturi in času kljub dovolj velikemu zaslonu del potovalnega računalnika, kar pomeni, da lahko hkrati nadzorujete le enega od teh podatkov.

Pri paketu varnosti kaže izpostaviti prednja brisalnika - pa ne zaradi učinkovitosti, saj delo odlično opravljata do največje hitrosti, ampak zaradi truda, ki so ga v obliko vložili oblikovalci. Njuna osnovna postavitev (navpično ob stebričkih A) sploh ne moti pa tudi to, da je prednja šipa položnejša kot pri sestri Altei (in Toledu), se zdi logično; le to, da le pri Leonu nista v skrajni legi pospravljena pod stebrička, ni razumljivo - vsaj s stališča aerodinamike ne.

Zadeva sploh ni (tako) opazna, kot trdijo pri Seatu, sta pa tudi s prednjih sedežev opazni dodatni trikotni okenci med prednjimi vrati in prednjo šipo, ki pripomoreta k boljši vidljivosti okrog avtomobila, a sta obenem (tako kot zadnji, prav tako trikotni, a plastični in vdrti zaradi skrite kljuke vrat) del značilne podobe boka Leona.

Če notranjost sodite po prostornosti, je dobro vedeti, da Leon daje tisto, kar od avtomobila tega razreda pričakujete. Izstopa možnost velikega odmika voznikovega sedeža od armaturne plošče (visoki vozniki! ) in dober kolenski prostor za zadnje potnike, manj pa razveseljuje prtljažnik. V osnovi je sicer spodobno velik in tretjinsko povečljiv, a podreti pusti le naslonjalo klopi pa še potem ostane precejšnja stopnica in naslonjalo ostane pod opaznim kotom.

Če kupujete prostor tam zadaj, je že Altea boljša izbira, Toledo pa sploh. Pravzaprav tudi spredaj ni prav veliko predalov, čeprav je res, da prostora ne zmanjka hitro, še posebej zaradi dodatnih predalov pod prednjima sedežema. Le tisti pred sovoznikom bi lahko bil večji, osvetljen in hlajen. Tudi komolčne opore med sedežema ni, a je nismo pogrešali, in ko smo že pri komolcih - zaponki prednjih varnostnih pasov tudi tu nerodno štrlita nad sedež.

Če smo malenkostni, smo pogrešali opozorilno lučko za odprta zadnja vrata, sicer pa je bil testni Leon zelo dobro opremljen (tudi tempomat, volanske komande avdiosistema, zlaganje zunanjih ogledal, dve 12-voltni vtičnici) in z nekaj elementi (dodatno zatemnjene zadnje šipe, predvajalnik mp3 in že omenjeni paket Sport Up 2) še nadgrajen. Ostala je kakšna neizpolnjena želja, a na večino imajo pri Seatu odgovor.

Leona si seveda lahko omislite tudi z drugimi, cenejšimi in manj zmogljivimi (pa tudi varčnejšimi) motorji, a se zdi, da gre z njegovo napovedano športnostjo prav takšen paket mehanike, vključno s tem motorjem, najbolje vkup. Takšen v vožnji ne pušča dvomov; lev ali bik ali karkoli drugega - splošen vtis je brez dvoma zelo športen. Lepo pri vsem skupaj pa je, da zadosti tudi družinskim potrebam.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič