Med avtomobilskimi navdušenci (in nanje Seat s tem modelom tudi meri) se je namreč udomačilo dvočrkovno označevanje pogonske kombinacije. In FR bi v tem primeru pomenilo motor spredaj, pogon zadaj (Front-Rear). A je Leon FR v resnici seveda FF, z vsem slabimi (no ja, kdo bo našel tudi kako dobro) lastnostmi, ki jih s seboj vozijo (vsi) športnejši avtomobili te zasnove.

Ena je vsekakor ta, da je z njimi težko hitro speljati – 170-‘konjski’ turbodizel v nosu pa to nalogo le še otežuje. Spodaj je namreč bolj ali manj mrtev, potem podivja, na vrhu območja vrtljajev pa (spet) da od sebe bolj malo. Speljevanje je lahko – dokler se avtomobila ne navadite, predvsem pa, dokler se ne navadite dobro oceniti, koliko oprijema v resnici zagotavlja podlaga – bolj cukajoča ali škripajoča vaja.

Premalo plina (in presunkovito delo s sklopko), pa bodo motorni vrtljaji poniknili tja proti prostemu teku, FR se bo najprej (zelo zaspano) premaknil nekaj prvih metrov in šele potem brutalno udaril v hrbet. Druga varianta je preveč plina, prednja kolesa se nebogljeno zavrtijo v prazno (in ob tem še poskakujejo, da se človek kar malo ustraši za polgredi in zglobe) . .

No ja, če (oziroma ko) vam uspe vse skupaj sestaviti, zna tale Leon FR ne le z mesta, ampak tudi v krepko avtocestne hitrosti ustreliti brez milosti in veliko hitreje, kot bi pričakovali. Veliko pomaga hitra in natančna prestavna ročica, v vsakem primeru pa vse skupaj spremlja (zaradi pogona spredaj in obilice navora) precej sunkov na volanu, ko hoče avto namesto naravnost pospeševati malce po svoje. Vse je skratka točno tisto, kar bi človek pričakoval od spredaj gnanega športnika.

Na žalost v to kategorijo ne spada zvok motorja. Dizel ostaja dizel in stari črpalka-šoba TDI je znan (tudi) po neuglajenem dizelskem ropotanju, ki s športnostjo seveda nima nič skupnega. Ampak če znate to vzeti v račun (in se sprijazniti s tem, da je to športnik, pri katerem je treba pretikati pri slabih štirih, ne slabih osmih tisočakih vrtljajev), vas bo Leon (verjetno) navdušil.

Zgane se, kakor je treba, podvozje je ravno prav trdo (in volan natančen), da je preganjanje skozi ovinke užitkarsko, ne da bi za to plačali z dirkaško neudobnostjo na neravninah, zadek pa je lahko (ob izklopljenem ESP) dobrodošel in predvidljiv pomočnik pri menjavanju smeri. Dodajte še (udobne) športne sedeže z dovolj bočnega oprijema in jasno je, da Leon večino svojih nalog opravi brez težav in po voznikovih pričakovanjih.

In če je to in majhna poraba tisto, kar pričakujete od ‘športnika’, potem je to to. Če pa bi radi kaj več, je treba pogledati k bencinsko gnani, tudi hišni, če hočete, konkurenci.

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič