Zato potem UXC! Pri Suzukiju so, ker imajo med malimi pač Swifta in Ignisa, med terenci pa Jimnyja in Grand Vitaro, SX4 namenili kar ’svoj’ razred. UXC pomeni Urban Cross Car, kar si lahko, glede na njegove lastnosti, razlagamo kot mestni avtomobilski križanec. Križanec med majhnim avtomobilom, limuzinskim kombijem, kombilimuzino in SUV-terencem.

Na kratko: SX4 je mestni SUV. Kot takšen ni tipičen predstavnik nobenega avtomobilskega razreda. Posledično je njegovih najtesnejših tekmecev zelo malo. Pravzaprav je le eden, a še ta (Fiat Sedici) je plod skupnega dela Suzukija in Fiata. Sedici je tudi SX4 in obratno.

SX4 je verjetno tudi edini avtomobil te velikosti (v dolžino ga je za 4, 14 metra), ki ga, od koles do strešnega prtljažnika, umazanega od blata, z veseljem parkiraš na domače dvorišče. Pa kaj če je pod blatom lepa črna kovinska barva. Naj se vidi, da je voznik izkoristil SX-ove prednosti. Te so opazne že na prvi pogled: dvignjen trebuh, SUV-ovska optika (svetli deli na obeh odbijačih v videzu aluminija naj vas ne preslepijo, gre za plastiko) in v primeru testnega primerka še štirikolesni pogon. Oborožitev za vožnjo do vikenda v vsakem vremenu in ne ozirajoč se na podlago.

Mešanje genov več avtomobilskih razredov v SX4 pomeni, da so morali pri Suzukiju sklepati kompromise. Ti so še najmanj opazni na zunanji podobi, ki marsikoga spomni na malega Mercedes-Benza razreda ML, Minija ali na kaj tretjega. Oblikovno, Sedicija pač odmislimo, nima konkurence. Videz je obenem SUV-ovski in kombilimuzinski.

Všečen; ko je umazan, je prijetno agresiven, ko je čist, je lahko običajna družinska kombilimuzina. S skupno dolžino 4, 14 metra je večji od novih Opla Corse in Fiata Grande Punta, če omenimo le dva novejša predstavnika majhnih avtomobilov. Zaradi dvignjenega SX-ovega trebuha se sedi visoko, s prostorom nad glavami potnikov na prednjih sedežih ni težav, saj je streha visoka, občutek zaradi tega pa podoben sedenju v limuzinskem kombiju ali SUV-u. Prostora za volanom, ki je žal nastavljiv le po višini (kljub 4.590.000 tolarjem, koliko jih zahtevajo za testnega 1.6 4x4 Deluxe), je dovolj.

Zadaj lahko brez večjih težav sedita dva odrasla potnika največje višine 180 centimetrov, saj bodo višji že imeli težave s prenizkim stropom. Sedeži so ravno prav trdi (mehki, če hočete), njihov oprijem bi bil lahko boljši. Ob misli na ceno razočara izbira materialov, ki sestavljajo armaturno ploščo, saj je vse narejeno iz trde plastike. Sicer so gumbi razporejeni logično in zagotavljajo dobro ergonomijo. Monotonost potniške kabine poskušajo odpraviti plastični vložki, ki posnemajo kovino.

V notranjosti manjkajo stvari, ki bi jih od avtomobila tega cenovnega razreda pričakovali. Potovalni računalnik (zaslonček na sredini armaturne plošče pod prednjo šipo) je zmožen prikazati le trenutno porabo goriva. Če bi imel še kako funkcijo, bi grajali tudi njegovo upravljanje, saj je gumb za preklop na desni strani ob zaslončku, kar zahteva nagibanje naprej in umik roke z volana… Odlagalnih mest bi bilo lahko več, predal pred sovoznikom bi bil lahko osvetljen. To pa je tudi vse, kar smo pogrešali pred prednjima sedežema, ki sta sicer ogrevana in v teh mrzlih jutrih odtehtata vsak vloženi tolar.

Klimatsko napravo ima, radio se razume tudi s formatom MP3 in kakopak s CD-ji, voznikov sedež je nastavljiv tudi po višini. Notranjosti bodo veseli predvsem tisti, ki radi sedijo visoko. Oprema Deluxe razvaja tudi s pametnim ključem. Na obeh prednjih vratih in na vratih prtljažnika so majhni črni gumbi, na katere je treba pritisniti in SX4 se, če je ključ v (žepu) dosegljivem območju, odklene. Uporabno tudi zaradi tega, ker SX4 vžge brez ključa.

Geni zelo uporabnega limuzinskega kombija zbledijo ob pogledu v prtljažni prostor, kjer osnovnih 290 litrov ni kaj dosti več kot prostornina prtljažnika v Renaultovem Cliu (288 litrov), Fiatovem Grande Puntu (275 litrov), Oplovi Corsi (285) in Peugeotu 207 (270 litri). 305 litrov Citroëna C3 in 380 litrov Honde Jazz je še več, tako kot 337 litrov Forda Fusiona, če omenimo le toliko majhnih avtomobilov (tudi limuzinskih kombijev), da ustvarimo sliko, da SX4 po velikosti prtljažnika ne izstopa iz povprečja. Vsaj ne tako, kot bi glede na zunanjo obliko pričakovali.

Nakladalni rob prtljažnika je dokaj visok, koloteka zmanjšujeta uporabno širino prtljažnega prostora, ki mora ob preklapljanju sedežev (nezahtevno opravilo) potrpeti še to, da se sedeža preklopita tako, da zložena zavzameta prostor za prednjima sedežema in tako zmanjšata uporabno dolžino prtljažnega prostora.

Ker obleka ne naredi človeka, tudi SUV-ovski videz iz SX4 ne naredi (mehkega) terenca. Plastične zaščite pragov in blatnikov ter alu videz obeh odbijačev so le okras, ki ga verjetno ne bi z veseljem zapodili med prvo vejevje. Je pa SX4 primernejši za vožnjo po kolovozih in slabše prevoznih cestah od vseh omenjenih. Ker je višji, ni treba skrbeti za skale ali druge ovire, ki bi pri omenjenih načele spojlerje prednjega odbijača in na poti do zadka obtolkle še katere vitalnejše dele izpuha ali kaj drugega.

SX4 dodatno izstopa iz množice s štirikolesnim pogonom, ki ga popelje skoraj povsod. I-AWD (Intelligent All Wheel Drive) je na novo razvit sistem, ki prek lamelne sklopke glede na potrebo (tipala zaznavajo možnost zdrsa koles) prenaša moč med prednjima in zadnjima kolesoma. V osnovi je gnan prednji kolesni par (predvsem zaradi manjše porabe goriva), ob potrebi (zdrsu) pa elektronika moč porazdeli tudi na zadnji par. Elektronska zapora sredinskega diferenciala (prenos moči med prednjo in zadnjo premo je 50 : 50) pride prav na težavnejših terenih, v snegu in blatu, na primer.

Med vsemi tremi načini pogona (če SX4 vsebuje štirikolesni pogon! ) preklopimo s stikalom na sredinski konzoli, izbrani program pa je z ikonico označen na instrumentni plošči. S štirikolesnim pogonom je Suzuki SX4 na makadamskih poteh preizkušeno odličen sopotnik, ki omogoča pri vožnji na neutrjenih poteh tudi veliko zabave in predvsem odpravlja nezaupljivost v prevoznost poti. SX4 pelje naprej, ko drugi odnehajo.

Vzmetenje se sicer na asfaltiranih poteh ne izkaže, kot bi pričakovali, saj se kratke grbine prek tresljajev prenašajo v potniški prostor. Precej bolje je na daljših cestnih neravninah, ki jih vzmetenje požira z večjim užitkom. Pričakovanja o mehko nastavljenem vzmetenju in velikem nagibanju karoserije med vožnjo skozi ovinke kmalu izgubijo osnovo, saj SX4 ni mehka cestna križarka, ampak deluje precej čvrstejše, kot morda napeljuje njegova zasnova.

Testni primerek je gnal 1, 6-litrski agregat, za katerega smo bili mnenja, da uspešno ’skriva’ svojih 79 kilovatov (107 KM), saj ne premore iskrivosti, nerad pa se odziva tudi na priganjanja. Vseeno bo agregat zadovoljil umirjene voznike, ki prehitevanj ne uvrščajo na dnevni red. Ročica menjalnika gre iz prestave v prestavo nekako po trši poti (bolj na silo), čeprav ji natančnosti ne gre oporekati. Treba se je le navaditi na malo trše pretikanje, ki je posebej izstopajoče, kadar menjalniku ni ogret in večinoma vselej ob pretikanju iz prve v drugo prestavo in obratno, kar lahko moti le med vožnjo v mestnih gnečah.

SX4 je s štirikolesnim pogonom posebnež, ki je po merah prerasel razred majhnih avtomobilov. Takšen bo zanimiv za vse, ki so jim štirikolesno gnani malčki (Panda, Ignis …) premajhni. Suzuki ima z njim odgovor za vse, ki se radi odpeljejo iz višjeležečih prebivališč brez jutranjega kidanja snega. In za tiste, ki radi skočijo do vikenda, ne glede na vreme in prevoznost cest. Ni skrbi, da bi med vožnjo po kolovozih kaj odpadlo z avtomobila. Brez dvokolesnega pogona pa . . potrebujete takšen avtomobil?

Že res, da je videti SUV-ovsko in da ga je precej lažje parkirati kot večino na videz podobnih (večjih) avtomobilov . . No, morda je to, kar iščete.

Mitja Reven

Foto: Aleš Pavletič