Test: Škoda Rapid 1.6 TDI (77 kW) Elegance

Pri Škodi namreč ne skrivajo tesne povezanosti in sodelovanja s koncernom Volkswagen ter si tako ne pripisujejo vseh zaslug in tudi ne modelov. Odkrito priznajo, da je malček Citigo sicer pomembna novost v Škodini ponudbi, a da je avtomobil v osnovi vendarle Volkswagnov. Z Rapidom je drugače. Sposodili so si povsem novo podvozje, nekatere malce starejše sestavne dele in že uveljavljene motorje, a oblika, zasnova in izdelava je povsem njihova. S prihodom Jožefa Kabana in ustanovitvijo nove oblikovalske ekipe, ki jo sestavljajo številni oblikovalci iz vse Evrope, je v Mladi Boleslavi zavel nov oblikovalski veter. Ustvarili so pozitivno vzdušje, dobro kemijo in predvsem krepko zavihali rokave. Dela in izzivov se ne bojijo, a zakaj bi se ga, saj ima Škoda vendarle pomembno zgodovino in tradicijo, navsezadnje pa še varno ždi v Volkswagnovem naročju.

Prvi izdelek novega oblikovalskega moštva je Rapid. Novo oblikovanje so poimenovali brezčasen dizajn. V prevodu bi to pomenilo, da se Rapid postavlja z obliko, ki bo brezčasna, predvsem brez časovnih omejitev, in bo dolgo trajala. Oblika je sveža, a obenem v hipu prepoznavna. Želeli so narediti avtomobil, ki ne bi bil prevelik zunaj in hkrati ne premajhen znotraj. Avtomobil zaznamujejo enostavne, a izrazite linije, ni eksperimentiranja in odvečnega zapletanja.

Nos avtomobila je preprost, odvisno od opreme lahko deluje zelo elegantno. Zadek zelo dobro skriva svoje poslanstvo. Na prvi pogled deluje (pre)ozko, majhno, a ko človek odpre vrata prtljažnika (ja, Rapid ima petero vrat), zazeva ogromna praznina. Že v osnovi namreč Rapid ponudi 550 litrov prtljažne prostornine, z zlaganjem naslonjal zadnje klopi pa kar 1.490 litrov. In ja, ni vam treba brskati po internetu – govorimo o enem izmed največjih prtljažnikov v tem avtomobilskem razredu.

Pri opisovanju notranjosti ne moremo govoriti o čustvih in oblikovalskih presežkih. A kdo si v teh časih romantiko in lepoto še lahko privošči oziroma jo sploh hoče? Ne, notranjost Rapida še zdaleč ni slaba, a se tudi ne igra s čustvi. Jo bodo pa takoj vzljubili ljubitelji preprostih in skrbnih linij ter dobre ergonomije. In nadpovprečne kakovosti. Saj veste, Volkswagen pa to!

Morda se bodo nekateri zmrdovali nad pretrdo umetno maso, iz katere je izdelana armaturna plošča. A če sem popolnoma iskren, še nisem videl človeka, ki bi se med vožnjo naslanjal na armaturno ploščo in pritoževal nad trdoto plastike. Je pa omenjeni kos plastike lično in kakovostno izdelan, brez neprijetnih (pre)širokih rež, v avtomobilu ni 'čričkov' in drugega nezaželenega ropotanja, ponuja dovolj odlagalnih prostorov in predalov. Skratka, Rapid je izdelan nemško natančno. Morda zmoti le zgornji rob notranje obloge vrat, ki je izdelan iz enako trde mase in z malenkostno preostrim robom, ravno toliko, da žuli v roko in komolec, ko počivata naslonjena na vrata.

Paket opreme Elegance je poskrbel, da je bil testni Rapid v notranjosti opremljen z dvobarvno armaturno ploščo ter odet v bež oblazinjenje. Slednje je sicer zelo všečno, a nič kaj hvaležno, saj že kavbojke brez težav pustijo moder odtis. Več pohvale si zasluži večopravilni volan, sicer z le nekaj gumbi, ki pa so povsem dovolj za preprosto upravljanje radia in tudi telefona. Rapid je bil namreč (sicer doplačilno) opremljen tudi z navigacijskim sistemom ter posledično z boljšim radiem in povezavo bluetooth. Z upravljanjem in telefoniranjem v Rapidu tako ni bilo težav, čeprav tovrstnih opravil v avtomobilu (kljub povezavi bluetooth) ne podpiramo. Saj veste, nekateri vozniki imajo že s samo vožnjo avtomobila dovolj težav!

Kaj povedati o motorju? Je stari znanec, ki se uspešno 'vrti' tudi v Audijih, Volkswagnih in Seatih. 1,6-litrski turbodizelski motor se pohvali z neposrednim vbrizgom goriva skozi skupni vod, 105 'konji' in 250 Nm.

Za umirjeno, družinsko vožnjo je moči dovolj. Upoštevati pa je treba, da Rapid ob lastni teži 1.265 kilogramov dovoljuje še dodatnih 535 kilogramov v obliki potnikov in njihove prtljage. Skupaj ob polni zasedenosti to znese natanko 1.800 kilogramov, za premik tako velike mase pa je motorna zmogljivost na hudi preizkušnji. Predvsem na avtocesti, ko v peti prestavi pritisk na stopalko za plin ne ponudi želenih sprememb in je pospeševanje bolj ali manj na plečih motornega navora.

Drugače je pri manjših hitrostih in mestni vožnji, kjer težav z vožnjo oziroma z motorjem ni. Se pa 1,6-litrski motor, kljub dejstvu, da sodeluje z le petstopenjskim ročnim menjalnikom, odkupi z majhno porabo goriva. Povprečna poraba goriva v testnem obdobju je bila dobrih šest litrov in pol za 100 prevoženih kilometrov, če pa zavestno vozimo tekoče, brez nepotrebnih pospeševanj in podiranj hitrostnih rekordov, je za 100 prevoženih kilometrov dovolj že 4,5 litra dizelskega goriva. To pa je za marsikoga številka, zaradi katere se je pripravljen odreči večjim hitrostim na avtocesti, navsezadnje pa zaradi vse več­jega prometa in zasoljenih kazni za prekoračitev hitrosti niti ni več tako zaželena.

Pa še nekaj besed o ceni. Za osnovno različico Rapida, to je z 1,2-litrskim bencinskim motorjem, je treba odšteti manj kot 12.000 evrov. Že samo turbodizelski motor zahteva dodatne štiri evrske tisočake, pri testnem avtomobilu pa je za razliko v ceni poskrbelo še precej dodatne opreme, vključno z navigacijsko napravo. Zato je bežen pogled na ceno testnega avtomobila krivičen, res pa je, da ni ugodna. A če vemo, pod katero okrilje Škoda spada in da je večina sestavnih delov, vključno z motorjem, Volkswagnovih, potem jo je (ceno namreč) že lažje razumeti. Kakovost pač ni poceni, tudi če je pod njo podpisana Škoda.

Besedilo: Sebastjan Plevnjak