Volvo S90 D5 AWD A Inscription - Testi - Avto Magazin

Volvo S90 D5 AWD A Inscription

Z Volvom zna biti podobno kot s Škodo: njihovi avtomobili se umeščajo nekam med razrede, saj njihova velikost nekako ni v skladu s celotnim značajem avtomobila.

Prenesi PDF testa
Volvo S90 D5 AWD A Inscription Saša Kapetanovič
14. 10. 2016

Nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za novi S90, je pa res, da je tu ta lastnost mnogo manj poudarjena. Ja, S90 je večji od na primer Audijevega A6 (in v njem je zadaj vsaj toliko prostora kot v A8), a konkurenca je zrasla in S90 se tako pravzaprav trdno uvršča v višji razred, in ne med luksuzne limuzine. Ne nazadnje o tem ne pričajo le njegove mere, še bolj o tem priča njegova pogonska tehnika. Njegovi motorji so namreč le štirivaljni.

To je v avtomobilih nemške svete trojice v višjem in luksuznem razredu nekaj, kar je ta hip še povsem nemogoče, je pa res, da v prihodnosti morda ne bo več tako. BMW-jeva limuzina višjega srednjega razreda s trivaljnim motorjem? Ja, je mogoče, pa čeprav bi še pred leti prisegali, da se to pač ne more zgoditi. In zato je morda odločitev Volva (ki se sicer v preteklosti ni branil zmogljivih petvaljnikov ali prestižnih V8) pravzaprav nekoliko preroška: bodo takšni vsi prestižni avtomobili prihodnosti? Je šest-, osem-, 12-valjnim strojem odklenkalo?

Pri Volvu očitno mislijo tako – tudi najzmogljivejše različice namreč niso (kot včasih) osemvaljne, temveč štirivaljni priključni hibridi. V ceniku S90 modelov T8 TwinEngine še ne boste našli (a se bo na njem znašel prav kmalu), pri XC90 je že na voljo. In deluje, in to dobro – le brez zvoka osem- ali več valjnika, seveda. Testni S90 z oznako D5 predstavlja vrh dizelske motorne ponudbe v S90 (na bencinski strani je zmogljivejši T6). 173 kilovatov oziroma 235 'konjev' ter 480 njutonmetrov navora sicer niso številke, ob katerih bi uporabljali fraze, kot je 'navor kot lokomotiva' ali 'na ravni superšpornikov', so pa ob 1,8 tone mase vozila dovolj, da tak S90 označimo za povsem dovolj hiter.

6,8-sekundni pospešek do 100 kilometrov na uro ni dirkaški, zadostuje pa, da bodo (vsaj pri debatah za šankom) hitrejši le redki. Pravzaprav si motor zasluži le en minus: zaradi svoje štirivaljne narave in zaradi ne popolnoma dodelane tehnike in izolacije je nekoliko preglasen in preveč tresoč. V takšnem avtomobilu bi moral biti dizel z vrha ponudbe komajda zaznaven (ali pa športno bobneč kot v Audiju SQ7), ne pa štirivaljno dizelsko šklepetajoč. Da ne bo pomote: v primerjavi z večino tak­šnih dizlov je ta v Volvu zelo tih, a v primerjavi z večino konkurence pač ne.

Podobno velja za menjalnik: odličen, a ne čisto vrhunski izdelek. Devetstopenjska avtomatika zna biti skoraj neopazna (ali pa športno hitra), a tu in tam tudi cukne, predvsem pa malce razvrednoti delo, ki so ga motorni inženirji namenili varčnosti. Rezultat porabe 5,8 litra na našem 100-kilometrskem enormnem krogu je sicer dober (tudi glede na to, da ima ta S90 štirikolesni pogon), a bi lahko bil še za nekaj desetink boljši, če menjalnik ne bi (predvsem pri mestnih hitrostih in nizki obremenitvi) vztrajal v prenizkih porabah. Kratek preizkus ročnega siljenja v prestavo više je dal boljši rezultat, kar zadeva porabo, ne glede na to, ali je bil avto nastavljen na navaden, udobno vozni profil ali pa na Eko. Škoda je tudi, da se avto vedno zažene v načinu Comfort in ga je treba vsakič ročno prestavljati v drug vozni način. Še zlasti je to zanimivo zato, ker si voznik lahko enega od njih nastavi popolnoma individualno – potem pa ga mora vključevati vsakič posebej. In škoda je, da ima S90 klasično prestavno ročico, ne pa nove, kristalne, kakršno premore XC90 in ki zavzame manj prostora in se lepše ujema s sicer odlično oblikovano in izdelano notranjostjo.

294-centimetrska medosna razdalja seveda pomeni, da je prostora v notranjosti veliko. Tako čez palec je v S90 zadaj več prostora kot v A8 z navadno medosno razdaljo, kar pomeni, da lahko za popolnoma nazaj potisnjenim voznikovim sedežem (in vsaj 190 centimetrov visokim voznikom) še vedno sedi povprečna odrasla oseba. Še najmanj je zadaj prostora za stopala, če so sprednji sedeži spuščeni povsem navzdol. Sedeži so dobri, električno nastavljivi, predvsem pa ravno prav trdi in udobni tudi na daljših razdaljah. Voznik bo dober položaj za volanom našel res zlahka, za zmanjševanje obremenjenosti pa skrbi tudi kopica asistenčnih sistemov. Seveda zna S90 v sili zavirati sam, seveda ima aktivni tempomat in seveda zna avto sam ohranjati na voznem pasu (a se odzove šele, ko je avto zelo blizu črte, in posledično precej opazno, namesto da bi že od začetka avto držal na sredini pasu). Na naših in tujih avtocestah, ki so vse bolj polne zastojev (pa tudi na navadnih cestah), pride prav tudi sistem Pilot Assist.

Odlično povsem samodejno vozi S90 v koloni, vse do hitrosti 50 kilometrov na uro, ne da bi voznik moral držati volan. Čeprav navodila jasno pravijo, da se sme Pilot Assist uporabljati le tam, kjer so vozni pasovi jasno omejeni s črtami, pa si sistem pomaga tudi s slednjem avtu spredaj in izkazalo se je, da dobro deluje tudi brez črt. Velik korak naprej so pri Volvu s prehodom na novo platformo SPA naredili tudi pri info-zabavnem sistemu. Ta je enak kot v XC90, kar pomeni ravno prav velik, pokončen zaslon na sredini armaturne plošče, z dizajnom, prilagojenim uporabi med vožnjo (torej z dovolj velikimi elementi, da jih je mogoče s prstom zadeti tudi ob tresljajih avtomobila), in z odlično povezljivostjo s pametnim mobilnikom. Volvov sistem (v ozadju je strojna oprema zelo v sorodu z iPadom prvih generacij) je pravzaprav lahko za vzor, kako bi morali biti zasnovani info-zabavni sistemi v avtomobilu. In ko k temu dodamo še vrhunski (seveda doplačilni) avdiosistem znamke Bowers&Wilkins, lahko notranjosti S90 zlahka prilepimo oznako 'odlično'.

Edina pomanjkljivost info-zabavnega sistema je klasično iskanje točk v navigaciji, ki ne uporablja organskega iskanja, kot ga uporabljajo Google ali Apple Maps. A za tiste, ki jih to res moti: povezljivost s pametnim mobilnikom pomeni tudi to, da lahko kar na zaslonu info-zabavnega sistema uporabljate v mobilnik vgrajeno navigacijo prek sistema Apple CarPlay ali Android Auto (Torej Apple Maps ali Google Maps). Prtljažnik je (tudi zaradi štirikolesnega pogona in rezervnega kolesa manjših dimenzij) limuzinsko plitev, a dolg in širok. Veseli bi bili kake kljukice za obešanje vrečk več (a roko na srce: že to, da jih S90 ima, je velik napredek v primerjavi s kopico drugih avtomobilov), odprete ga lahko tudi z gibom noge pod zadnjim odbijačem. Aha, ključ: lepo oblečen v enako usnje kot notranjost avtomobila, pameten, da ga sploh ni treba vleči iz žepa, a (če bi to že hoteli, na primer, da avto od daleč odklenete nekomu drugemu) s slabo nameščenimi, premajhnimi in slabo označenimi gumbi.

No, ja, eno ergonomsko napako si pa pri Volvu lahko privoščijo, kajne? Oznaka Inscription pomeni najvišjo stopnjo opreme, ki je torej primerno bogata glede na ceno (60 tisočakov), a šele s paketi dodatne opreme, kot jih je imel testni S90 (z njimi dobi LED-žaromete, projicirni zaslon, štiriconsko klimatsko napravo, navigacijo, Pilot Assist, zvočni sistem B&W in še kup drugega), ta avto postane to, kar mora biti. In cena ostane še vedno ugodna: okoli 80 tisočakov.

Dušan Lukič foto: Saša Kapetanovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri