Med slovenskimi dirkači na gorskih dirkah je le nekaj zvezdnikov, saj jih lahko tudi neroden lesarski mojster prešteje na prste obeh rok. In ti so na žalost tudi najbolj neresni.

V prvi vrsti je to – verjeli ali ne – avtomobilska zveza AŠ 2005. To, da potrebujejo za seštevanje točk po posamezni dirki več dni, običajno pa tudi kakšen mesec, le priča o tem, da jim je to – odveč.

Večkrat mi, ko čakam na zeleno luč, pogled zbeži na gume sosednjih avtomobilov. Ali je to poklicna deformacija, ne vem, toda novinarska radovednost pač hoče videti in vedeti, s kakšnimi črnimi in okroglimi se vozijo souporabniki tiste ceste. Zadnje čase opažam, da se veliko, takole čez palec kar vsak drugi ali tretji, vozi z zimskimi gumami. Temperature zunaj pa od 20 do 25 stopinj, asfalt pa ima najmanj 30 stopinj.

Danes me je pred vrtcem spet zvilo. Ko sem svojega malčka odpenjal in mu pomagal iz otroškega sedeža, sem opazil vsaj deset staršev, ki so svojega otroka pripeljali v vrtec in pri tem niso uporabili varnostnega pasu ali pa večina otrok sploh ni sedela v otroškem sedežu. Še več: nekateri otroci so stali pred sovoznikovim sedežem, torej le nekaj centimetrov stran od varnostne blazine.

Reli je prelep šport. In ljudje ga (načeloma) imajo radi tudi, če poteka po njihovi vasi. Dokler jim pred hišo, kjer se ponavadi igrajo otroci, vsaj dva meseca pred dirko vsak dan brezbrižno divjajo, ali pa zgolj kratijo nočni mir prepotentni vozniki. Potem ga povsem upravičeno nočejo več!

Čeprav sem velik ljubitelj relija, rad pogledam vse, kar diši po dirkalnem bencinu. A vendar sem pri formuli 1 vedno znova razočaran. Z eno besedo: dolgčas! Vem pa, kako bi lahko bilo drugače. Kraljica avtomobilskega športa bi se lahko zgledovala po seriji GP2.