Reportaža: Z Nissan Leafom od Kopra do Ljubljane

Leaf pri nas sicer še ni (in še precej časa ne bo) v prodaji, a ko so nissanovci enega pripeljali zaradi tiskovne konference in sejma v Kopru, smo zaslutili priložnost. Ko sem njihovega šefa, Matevža Rakarja, ob kosilu bolj za šalo kot zares povprašal, ali lahko razstavljeni avtomobil iz Kopra v Ljubljano pripeljemo kar mi, se ni dolgo obiral. Akcija, torej.

Avto je na sejem v Koper iz Ljubljane prišel brez težav, v enem kosu in brez vmesnega polnjenja. Glede na to, da je uradni doseg več kot 160 kilometrov, da naj bi bil (napol uradno) vsakdanje uporaben doseg okoli 130 kilometrov in da je do Kopra okoli 110 kilometrov in da gre pri vožnji v to smer Leafu v prid še 300 metrov višinske razlike, je jasno, da s tem ni bilo težav. Po stari cesti in z zmerno vožnjo, seveda, pri avtocestnih hitrostih bi bila stvar drugačna.

Ampak: kaj pa v nasprotno smer? Skupaj 300 metrov višinske razlike navzgor, in z vožnjo, ki bi bila normalna za navaden avtomobil. Po omejitvah torej, a brez varčevalno majhnih hitrosti in z normalno zmernimi pospeševanji?

Na srečo je imel na istem sejmu svoj električni motocikel Vectrix razstavljen tudi Andrej Potokar. Tisti Andrej, ki ste ga redni bralci Avto magazina spoznali že v članku o troboju med Ampero, Priusom Plug-Inom ter dizelskim Golfom. Ker Vectrix poti od Kopra do Ljubljane nikakor ne zmore v kosu, si je že pripravil nekaj točk, na katerih bi ga polnil (ob poti je namreč prva uradna polnilna postaja šele na Vrhniki). Najpomembnejša: tista na Petrolovem bencinskem servisu v Postojni.

Da je bilo vse skupaj res ekološko, smo se do Kopra zapeljali kar s Priusom+, ki ga je nato Saša uporabljal za fotografski avtomobil. Leaf je bil ob prihodu napolnjen 'do roba', Vectrix je potreboval še kakšno urico, nato pa smo startali. Do razcepa na Biviju po hitri cesti, od tam naprej po magistralki proti Ljubljani.

Leaf je na začetku kazal za dobrih 150 kilometrov dosega in nekaj kilometrov po hitri cesti ga ni zmedlo. Tudi vožnja po magistralki do vznožja črnokalskega klanca mu ni prizadejala hudega, potem pa se je začelo. Na delu spodnjega dela in celotnem zgornjem delu je omejitev 90 kilometrov na uro in kombinacija tega dejstva s strmino klanca je pomenila, da so se kilometri predvidenega dosega zmanjševali precej hitreje kot kilometri pod kolesi – še celo merilnik napolnjenosti baterije je padal očitno prehitro. Medtem ko sem imel na dnu klanca še upanje, da bo šlo brez polnjenja do Vrhnike, je bilo na vrhu jasno, da ne bo šlo. In ker črnokalski klanec ni edini (še en, ki je velik izziv za Leafa, je pred Kozino), se je načrt hitro spremenil. Namesto da bi na pico skočili na Vrhniki, bomo to storili v Postojni. Ampak: 80-kilovatni (torej 109-'konjski') sinhroni elektromotor pri pospeševanju v klanec med 50 in 90 kilometri sune, kot da bi imel precej več od na papirju deklariranih 280 Nm največjega navora – in to v popolni tišini. Če voznik ne gleda na merilnik hitrosti, gre zlahka krepko prehitro ...

Prvi postanek je sicer sledil že na OMV-jevem bencinskem servisu na Kozini, a tam je kabel dobil le Vectrix, Leaf pa ne. Ta je bil še vedno napolnjen do malo manj kot polovice baterije, torej gremo naprej.

Tudi klanec za Kozino ni nedolžen in predvideni kilometri dosega so hitro padali. Ne sicer tako hitro, da bi človek postal zaskrbljen – vsaj ne do zastoja kilometre pred Postojno. Na avtocesti je nastal zamašek in posledično je nastal zamašek tudi na magistralki. Že res, da je regeneracija fina stvar, a ko stojiš v koloni na mestu s prižganimi lučmi (na srečo vsaj klima ni delovala na polno, saj je bilo zunaj prijetnih 19 stopinj), se zdi polnjenje prekleto daleč. No, vse se je izteklo brez težav – na Petrolov bencinski servis v Postojni sem pripeljal s 37 kilometri preostalega dosega. Do Vrhnike (dobrih 30 kilometrov naprej) bi morda prišli, ampak raje nisem tvegal.

Ker imajo na BS v Postojni le eno zunanjo vtičnico (in to je zasedel Andrej z Vectrixom), so mi predlagali, naj zapeljem za servis, do strojnice. Tam je bila varovalka na srečo očitno 16-amperska in v dobri uri in pol se je Leaf napolnil do okoli polovice kapacitete baterij (ta ima kapaciteto 24 kWh, sestavlja pa jo 192 litij-ionskih celic z največjo napetostjo 360 V). Za dobrih 70 kilometrov dosega je kazal in jasno je bilo, da bomo Ljubljano zlahka dosegli. Naslednji postanek je sledil na Vrhniki, na polnilni postaji pri osnovni šoli, kjer pa smo Leafa priklopili le toliko, da smo jo preizkusili (na merilniku je sicer pisalo, da je elektrike še za dobrih 40 kilometrov). Potem je za volan sedel fotograf Saša in do Brezovice še zdržal na magistralki, potem pa zavil na avtocesto in se s temu primerno hitrostjo pognal proti Lavrici (od Vrhnike je bilo do cilja tako 26 kilometrov daleč, od tega 15 po avtocesti). Čez približno pol ure je prišla po elektronski pošti fotografija: na koncu je imel Leaf še za sedem kilometrov dosega. Kasneje je Saša priznal, da je nekje na obvoznici rahlo podvomil o svoji odločitvi, da 'malo stisne' po avtocesti ...

Če torej odštejemo postanke zaradi polnjenja Vectrixa, je pot trajala (skupaj s polnjenjem Leafa v Postojni, ki smo ga izkoristili za večerjo) dobre tri ure in pol. Če bi bile na poti hitre polnilne postaje (standard Chademo, enosmerni tok), bi moral postanek za polnjenje v Postojni trajati vsega okoli 15 minut. Pa je ob tem treba še enkrat omeniti: na 126 kilometrov dolgi poti (od tega je bilo 19 kilometrov avtoceste ali hitre ceste) smo bili znotraj omejitev med hitrejšimi.

Si upam ugibati, ali bi se dalo (počasneje in varčneje) prepeljati to pot brez polnjenja? Upam. In mislim, da ob vsaj pogojno sprejemljivi potovalni hitrosti ne bi šlo.

Dušan Lukič, foto Saša Kapetanovič

Skupna dolžina poti:    126 km

AC: 25 km

HC: 4 km

Porabljena energija: 30 kWh*

Cena porabljene energije: 2,52 evra**

*Ocena, ker pri vmesnem polnjenju nismo imeli možnosti meriti porabe energije pri polnjenju.

**Nižja tarifa (na poti smo bili v nedeljo) z dajatvami.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja