S Toyotinim hibridom čez Gorjance – in nazaj

6. 5. 2015
Deli
S Toyotinim hibridom čez Gorjance – in nazaj (foto: Srečko Zupančič)
Srečko Zupančič

Prevzem avtomobila v TPV centru Novo mesto. Avtomobil odlično pripravljen, kot nov, tudi rezervoar poln kot pri novem (beri: prazen), prodajalec v salonu prijazen. Kaj ne bo, saj je Belokranjec enako kot jaz. Hitro se zaštekava in urediva vso papirologijo.

Na hitro mi razloži osnove avtomobila, hibridni del in gumbe za spreminjanje načina vožnje (Batery, Eco, Power) pa le bežno omeni. Takoj mi postane jasno, da kaj preveč ne računa na mojo temeljito analizo avtomobila. Avto mi bo še zapeljal iz garaže, pravi. Pred prevzemom so ga malo poservisirali, da bo vse v najlepšem redu. Kot nalašč garaži v tistem trenutku delno zaparkira pristen Podgurc, ki nama v čisti podgurščini nazorno pove, da je imel avto na servisu in da je ključe tega nadomestnega avtomobila že vrnil, čeprav so mu ti še vedno bingljali v rokah. Urediva situacijo in prodajalec uspe kljub temu zapeljati iz garaže. Preda mi ključe in dogodivščina se začne ...

Takoj se odpeljem na bližnjo bencinsko. Kaj dlje se tako ali tako ne bi mogel. Mislim si, če je to japonec, ima odprtino za točenje bencina na levi strani. Zavijem na pumpo, ponosno kot petelin v kurniku, in parkiram, grem ven iz avtomobila, nakar ugotovim, da sem avto parkiral na levo stran pumpe. Trema pač dela svoje. Malo pogledam naokoli in ga hitro preparkiram, da me slučajno ne bi kdo videl. Prva večja dilema. Za koliko ga naliti. Če je ta pravi hibrid, potem verjetno popije manj kot mi, Belokranjci. Ajde, natočim za 40 evrov in že se odpravim domov proti Črnomlju čez Gorjance. Obrnem pri Krki, poresetiram števce in krenem na pot. Prvi vtis zelo dober. Avto se pelje kot navaden avto. Pri manjših hitrostih prijetno tiho prede in kmalu se začnem vzpenjati. Mimo Prepiha, kjer je po novem ogromen tobogan, menda največji v Evropi. Po cesti malo naprej prvi zastoj in posledično semafor. Ne boste verjeli, zopet krpajo luknje. Rekli boste: Hvala bogu, kaj se pa pritožuješ, bil je že čas. Ja, res je bil čas, samo res ne vidim smisla, da vsake pol metra izgrebejo luknjo in jo napolnijo z novim asfaltom. Flika na fliki, flika pri fliki. Pa govorimo o cesti, ki jo motoristi obožujejo. A je res tako težko narediti vsako leto 100 metrov asfalta v kompletu.

Nadaljujem pot. Pri Bogu se priporočim, da mi varuje avto, da mi ne bo na cesto pridivjal kakšen samomorilski nemški ovčar, kot se mi je to že enkrat pripetilo. Malo ga je vseeno treba pritisniti, si mislim, saj cijazenja nekako ni v mojih pravilih in lepo bi bilo, da bi prišel domov še podnevi. Pohodim plin oziroma karkoli je že to pri hibridu in avto z manjšim zamikom solidno potegne. Nič posebnega, ne lima me v sedež in kisika v možganih mi ne zmanjkuje, ampak gre. Še radio ugasnem in ponovno pohodim plin. Slišati želim namreč pristen zvok hibrida. Zvok, ki zahrumi iz motorja, je zelo neprijeten pri priganjanju avtomobila. Če si avtomobilski entuziast, mahnjen na zvok motorja, obožuješ belokranjskega Akrapoviča, športne filtre in podobne zadeve, potem mi lahko verjameš na besedo, da boš razočaran. Prižgem radio nazaj in vse je spet tako, kot mora biti.

Če ponavadi pri nakupu avtomobila več denarja vložite v močnejšo mašino, potem pri nakupu hibrida priporočam, da raje ostanek denarja vložite v boljše ozvočenje. Saj ne da bi bilo kaj narobe z radiem, ki je bil v avtomobilu, je namreč čisto ustrezen, ni pa presežek. Udobna vožnja v zmernem tempu, lepo do vrha in nato spust proti Semiču.

Tisti, ki tega morda ne veste: avto ima stikalo, ki nadomešča šalthebl (ročico menjalnika), ki ga lahko prestaviš v način rikverc (nazaj), vožnja, ter baterija in ler (prosti tek). Ko sem se spuščal z Gorjancev proti Semiču, sem seveda pretaknil v način B, da je motor zaviral in polnil baterijo. Saj je v redu, vendar po moji oceni na relaciji, kjer je spust v dolino strm, malce preveč zavira. Tudi pri spustu z Jugorja (Gorjanci) proti Semiču je v takšnem načinu treba vse skozi dodajati nekaj plina, vsaj dokler baterija ni popolnoma polna, potem pa prestavitev v način B nima več efekta.

Pripeljem se najprej do mojih staršev in skupaj pogledamo avto. Najprej s fotrom odpreva prednjo havbo, da vidiva, kaj je notri. Presenečen ugotovim, da je motor kar konkreten in nič kaj veliko drugačen (seveda na pogled) od mojega v Alfi ali Pežoju. Nekako mi ni jasno, zakaj govorijo, da je servisiranje veliko cenejše. Motor je motor. Tako kot ga je treba servisirati na kosilnici, ga je verjetno treba servisirat tudi na hibridu. Baje, da ni treba menjati kuplinge (sklopke). Tudi na Golfu II, ki smo ga imeli še ped nedavnim, je pri 300 tisoč še nismo menjali. Menjalnik se menda ne pokvari, ker ga niti ni oziroma vsaj ne v obliki, katere smo vsi vajeni. Poznam zanesljivost elektronike v povezavi z mehaniko in tukaj ne kupim zgodbe. Verjamem, da dokler vse štima, res štima in je ugodno, kaj pa kasneje, ko kaj ne štima več? Tudi Tesla je super avto in poceni za vozit ‒ kaj pa ko ga kje kresnete ali kaj crkne, takrat postane pa zanimivo in adrenalinsko.

Pod pokrovom je torej pravi motor, in ne kakšen agregat iz Hoferja, kot sem ga zmotno pričakoval. Zapreva havbo, poigrava se z zastorom za veliko panoramsko stekleno streho. Nad temi strehami sam nikoli nisem bil preveč navdušen, prav tako ne nad raznimi šibedahi. Zastor sem bil čez Gorjance prisiljen zastreti, saj mi je popoldansko sonce direktno treščilo za očala in me oviralo pri vožnji. Odpravim se domov v Črnomelj. Pridem na cilj in pregledam porabo. Kaže 4,4 litra na sto kilometrov, vožnja je trajala približno 43 minut. Ni slabo. Poraba me je res prijetno pozitivno presenetila. Dobro so to zrihtali Japonci, si mislim in parkiram. Izza ovinka prileti še tamali (6 let), ves navdušen, da imamo nov avto, nujno mora zlesti noter in pritisniti na bremzo, zakaj, ne vem. Njemu je popolnoma jasno. Pošlata vsa stikala in odide, navdušenja je konec, že se dere, ali bomo naročili pico, ker je neskončno lačen in kje se obiram.

Prvi dan končan, odidem v hišo, zadovoljen, saj je avto v glavnem izpolnil vsa moja pričakovanja in mi je vzbudil željo po raziskovanju takšne tehnologije še naprej. Je udoben, dokaj lep (vsake oči imajo svojega malarja), tehnološko napreden, dobro opremljen, poraba je v redu in po nekaj vožnjah, mislim, da bi mi je celo uspelo doseči tovarniško predpisano, čez Gorjance (3,6 l/100 km). Zvok motorja je pri nižjih obremenitvah zelo soliden, pri višjih pa avto postane glasen in zvok neprijeten. Tole se pa seveda da kompenzirati z dobro glasbo, morda kakšnimi belokranjskimi narodnjaki.

Avtor bloga: Srečko Zupančič

(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja