Začetek junija mi je prinesel možnost testiranja skoraj nove Toyote Auris Touring Sports Hybrid. Hibridi in podobne zadeve me že nekaj časa mikajo, zato sem priložnost z veseljem pograbil. Poudarek je na testu hibridnega pogona, in ne toliko na Toyoti Auris Sports.
Avto sem prevzel v Toyota centru Ljubljana na Leskovškovi v ponedeljek. Da sem prišel tja do pol petih, je pomenilo nekaj več časa zaradi gneče, vendar je bil to dober začetek testa. Gneča pomeni počasnejšo vožnjo in posledično je Toyota delovala večinoma na električni pogon.
V Toyota centru Ljubljana smo najprej uredili papirne zadeve za prevzem testnega avta. Nato je sledil kratek uvod in prikaz delovanja hibridnega pogona in sladkorčkov v obliki dodatne opreme, kot je samodejno bočno parkiranje. Za manever morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, vendar je prikaz uspel in Toyota je bila ob robu ceste parkirana, kot da bi to naredil sam.
Po kratkem uvodu sem dobil svoj brezstični ključ in začela se je prva samostojna vožnja s hibridom, avtomatskim menjalnikom in predvsem brez besed. No, bolj brez zvoka motorja, kar je na začetku majhno presenečenje. Pozneje se navadiš, da pogledaš na zaslon, če avto res že deluje in da se skoraj nič ne sliši, pa vseeno gre naprej.
Prvi občutki so prijetni, prva vožnja malo zadržana. Že dolgo nisem uporabljal samodejnega menjalnika in istočasno je bilo vse novo in drugačno. Človek pač potrebuje nekaj časa, da se privadi na novo okolje.
Ob prvi vožnji počasi ugotavljam, kaj mi prikazujejo različni zasloni, skušam voziti čim enakomerneje in ne dovoliti vključevanja bencinskega motorja. Seveda lahko to preprečiš s pritiskom na stikalo in se pelješ le na elektriko. Vendar gre to v tej opciji le malo časa in relativno počasi. Izziv je večji, če moraš to doseči z mehko nogo in preudarno vožnjo.
Prva vožnja od Toyota centra do doma je minila v spoznavanju, bila je nekakšno občutenje avta, njegovih zmogljivosti in lastnosti. Poraba za razdaljo nekaj kilometrov je kazala povprečje 4,1 litra na sto kilometrov. Dobro glede na to, da posebej pazljiv le nisem bil.
Doma parkiram vzvratno, iz navade. Kamera in tipala so mi v pomoč. Čeprav avta ne čutim v vseh dimenzijah, ni težav s pakiranjem.
Prvi vtis je pozitiven, avto se je izkazal kot prijeten za vožnjo in tudi varčen. To pa naj bi bilo prvo vodilo, ko govorimo o hibridnem pogonu.
V poznem popoldnevu sem se odpravil v trgovino po malo večji velik zavoj, kupljen prejšnjega dne. Vožnja od doma do Viča je minila v glavnem po ljubljanski obvoznici, kjer se ob dovoljeni hitrosti 80 kilometrov na uro na tem odseku poraba nevarno niža. Ugotavljam, da avtomobila še ne poznam. Ne vem, ali ima samodejne dnevne luči, v tunelu ugotovim, da ne, treba jih je ročno vključiti.
Poskusim povezati svoj telefon preko BT-povezave in zadeva deluje. Seveda ne med vožnjo, ampak med čakanjem na parkirišču.
Večerno premišljevanje o vožnji in dosežkih, brez tega seveda ne gre. Ugotavljam, da je začetno delovanje avta odvisno od več pogojev in da začne včasih bencinski motor zelo hitro delovati. Verjetno je takrat baterija bolj prazna, mogoč je razlog klimatska naprava in sistem potrebuje več energije.
Avtor bloga: Bruno Jelenčič
(Blog izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja