Kam gre ta avtomobilizem? Sprva in zelo zelo dolgo ga je gnal entuziazem in želja po čem novem pa inženirske ideje pa še kaj. Skratka: idealizem.

V dolgih dveh desetletjih aktivnega udejstvovanja v avtomobilskem športu sem bil priča marsičemu. Na dirkalnih progah in v zakulisju sem imel priložnost srečati se z usodami različnih ljudi, ki so tako ali drugače iskali svoje mesto v našem bencinskem cirkusu in okoli njega.

Vas razjezi, ko disciplinirano in potrpežljivo stojite v koloni za zavijanje v levo in pripelje po desni nekdo, ki se vrine pred kolono in zavije pred vsemi? Mene tudi!

Pred kratkim sem nekje prebral, da imamo v Sloveniji ‘samo’ 350 profesionalnih nogometašev! Samo! ! ! Prvemu šoku je sledilo zgražanje, potem pa žvenket evrov v moji glavi: 350 krat (vsaj! ) 1.000 evrov mesečno krat 12 mesecev.

Pred slabim tednom dni sem prvič po dolgih letih spet govoril z Arijem Vatanenom. Pred leti je beseda tekla o dirkanju, tokrat pa še o marsičem drugem.

V tej vlogi si ne želim biti tisti, ki vsepovprek le pljuva; pljuvati, se mi zdi, je najlažje. O naših policistih, recimo na križiščih, imam načelno dobro mnenje, boljše, kot je marsikomu všeč, a tako pač mislim.

Kdo ve, morda sem med vsemi športi izbral avtomobilskega ravno zaradi lenobe! Komu pa se sploh da trenirati več ur na dan, paziti na prehrano, jemati poživila . . in končati kariero pred 30. letom starosti? ! ! Kot avtomobilist lahko kadim, jem, kar mi prija, in dirkam do 70. leta.

Verjamem, da se večina voznikov na poročila in opise prometnih nesreč odzove čisto preprosto; na primer: ‘Meni se to ne more zgoditi.’ ali pa ‘Kaj takega lahko naredi samo nesposobnež za volanom.’ A verjemite, mogoče je prav vse.

Tisto, kar se nam v vsakdanjem življenju zdi pravilno, si naša država predstavlja ravno nasprotno.

Zanesljivo ni bolj kičastega in bolj izumetničenega praznika, kot je novo leto! Kljub temu ne morem zanikati romantičnosti in magičnosti teh dni, ko v soju pisanih lučk arhiviramo preteklo leto in kujemo po navadi preveč optimistične načrte za prihodnje, ki mora biti boljše, lepše, uspešnejše, manj stresno, bolj bogato . .

Prehod iz starega v novo leto je po navadi (tudi) priložnost, da si obljubimo stvari, ki jih bomo poskušali doseči ali izboljšati. Nekateri so pri tem premišljeni in si zastavijo uresničljive cilje (in jih potem tudi dosežejo), pri drugih gre le za neuresničljiva sanjarjenja.

Lahko se zgodi tudi drugače, ampak recimo da je to eden bolj verjetnih scenarijev. Ste resen kupec in stopite v salon avtomobilov. Zanimate se, prodajalec vam postreže s prospekti, ceniki, izračuni za posamezne modele, možnostmi kreditiranja in vam da pisalo z logotipom blagovne znamke, za katero se zanimate.

Večina voznikov je prepričana, da so zimske vozne razmere le takrat, ko sneži ali ko so ceste okovane z ledom. Fatalna zmota! O zimskih voznih razmerah lahko govorimo že, ko se temperature približajo ledišču in ko mrzel asfalt le stežka ponuja oporo ravno tako podhlajenim gumam.

Priznam, skorajda bi pozabil. V redakciji smo z mislimi (in tudi delom) že pri prvi in drugi številki prihodnjega leta, zato mi je skoraj ušlo iz glave, da je uvodnik, ki ga zdajle berete, zadnji letos.

Zgodba sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so pri Daimler-Benzu nenadoma ugotovili, da so njihovi kupci v povprečju zelo stari, in to jih je (z)motilo. Da je Mercedes-Benz danes to, kar je, gre v večini pripisati prav tej ugotovitvi in dejanjem, ki so sledila.