Ni mi treba biti ne strokovnjak ne Nostradamus, pa vendar vem, kako se bo naslednji ZVCP razlikoval od tega, ki pravkar stopa v veljavo: poleg marginalnih sprememb bodo kazni (za hitrost dvakrat) višje.
To se morda zdi dejanje obupa nesposobnežev, pa ni. Ne more biti. Kajti ko sedemkrat po istem vzorcu spremeniš ZVCP pod pretvezo, da ti je mar za ljudi, pa se spremeni premalo, da bi upravičilo tak ukrep, je lahko razlog le en: nabiranje denarja. Če se slučajno obenem še kakšen manj ubije na cesti, pa sploh super.
Matematika ne nauči le računanja cene 2,3 kilograma banan, če poznaš ceno za en kilogram, in povprečne porabe goriva, če veš, koliko si prevozil in koliko dolil; nauči predvsem pristopa k reševanju problema. Če se znaš problema lotiti (in če imaš podlago za operacije, ki jih reševanje zahteva, kar je neprimerno manjša težava), ga je potem prav zabavno reševati. In to ne velja le v matematiki, temveč za prav vsak problem človeka in človeštva.
A ko gre za prometno varnost, tale naša država nima ne enega ne drugega. Ima pa nekaj teoretikov, ki so morda celo doktorji prometnih znanosti, kdo ve, a tudi če so, je rešitev, ki jo pri vsakem novem ZVCP predstavijo, natanko tisto, kar bi naredil osnovnošolček, ki zna upoštevati le eno vhodno veličino in sklepati le eno potezo naprej.
Strategija nabiranja denarja je večplastna: od neposredne (dvigovanje davkov, trošarin ...) do posredne (navajanje neresničnih vzrokov); zadnje je v primeru prometne varnosti stokrat ponovljena laž, ki se je v zavesti (tudi) naših državljanov že skoraj uveljavila kot resnica: da hitrost ubija. Ko tako pumpaš narod, začne ta to verjeti, zato v veliki meri pozdravlja posledico, torej 'iztrebljanje' nevarnih voznikov. Četudi vsakokrat le s pomočjo dvigovanja kazni.
Ljudje bodo še naprej umirali na cesti, pa tudi v gorah, v morju, jezerih in rekah, v bolnišnicah, za odrom koncerta in doma v postelji. 'Dober' državni ekonomist bo pogledal, kje jih največ, in tam ojačil vzvode za zbiranje denarja. Dober politik pa bo vprašal stroko: da, tudi analitike z doktorskim nazivom, absolutno, a da ohrani stik s tlemi, bo vprašal tudi tiste, ki se s prometom profesionalno v neposrednem stiku ukvarjajo vsak dan. Torej na koncu tudi tiste policiste, ki so dnevno na cesti.
Tega v Sloveniji (za drugje mi je pa povsem vseeno) ne boste doživeli. Tale revija, ki jo držite v rokah, izhaja že 44 (štiriinštirideset) let, na cesti smo vsak po tretjino dneva, pa še niti enkrat ni prišel nihče iz ustreznih služb ter nas vprašal za mnenje.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja