Kolumna: Vladimir Stankovič: Kronometer G(r)aj - Kolumne - Avto Magazin

Kolumna: Vladimir Stankovič: Kronometer G(r)aj

Rojstvo nove avtošportne panoge na še nerojenem (prerojenem) slovenskem dirkališču. Prijetno dirkaško druženje ob zaključku sezone in spoznanje, da še nisem pozabil hitro voziti dirkalni avtomobil.

2. 11. 2016

Če me spomin ne vara, sem nazadnje dirkal z avtomobilom (ki ni formula ali prototip) leta 2000 v Zeltwegu kot gost pokalnega pokala Seicento. Zato sem v hipu sprejel ponudbo Mira Marinška, da v cerkljanskem Gaju, ki naj bi kmalu postal slovenski dirkaški raj oziroma (znova) prvo slovensko dirkališče, nastopim s pokalnim Twingom. Kljub Marinškovemu provociranju se nisem prav nič ustrašil nadobudne mularije. Sploh nisem dvomil, da se bom počasnega Renaultovega malčka hitro navadil – tudi zato, ker ga poganjajo zadnja kolesa – in da bom pokazal, da zreli dirkači še nismo za staro šaro (kar mi je, skromno povedano, tudi uspelo).

Avto kronometer alias AK je neke vrste gorska dirka na dirkališču. Vsak dirkač starta posamezno, za uvrstitev se šteje skupni čas štirih krogov. In tako dvakrat na treningu in dvakrat na dirki. Na progi je nekaj 'vrat' (zoženj) in šikan. Dotik vrat ali šikane pomeni časovni pribitek, zato je poleg hitrosti izjemno pomembna natančnost. Po tretjem mestu na treningu sem si na dirki prislužil še pribitek zaradi podrtega stožca v šikani, kar je skupaj z manjšo napako v zadnjem krogu botrovalo skupnemu četrtemu mestu. Bolj ko s tem dosežkom sem bil zadovoljen s časi posameznih krogov, ki so bili prav v vrhu. Seveda, moral sem se učiti od mlajših, a v Twingo pokalu veliko bolj izkušenih dirkačev in temeljita analiza njihovih voženj mi je veliko pomagala, da sem bil vedno bolj hiter.

Dan odprtih vrat avto športa 2016, kot se je prireditev uradno imenovala, ni bil pomemben zaradi rezultatov in resničnega dirkanja. Dirkači smo se to oktobrsko soboto zbrali na Dolenjskem, ne le zaradi druženja, temveč tudi v poklon rojstvu novega dirkališča ... Vsaj tako bi moralo biti. Le 23 nastopajočih, od tega več kot polovica v Marinškovih dirkalnikih, 21 gledalcev (po moji oceni), 29 dirkaških prijateljev in 14 nekdanjih dirkačev pa so nepredstavljivo majhne številke za tako prijeten dogodek, ki naj bi napovedoval tako pomembno narodno pridobitev, kot je dirkališče. Ali to pomeni, da dirkači niti nismo vredni slovenskega dirkališča? Ali to pomeni, da ga ne želimo, ker ga gradi tisti, ki ni 'naš'?

Vendarle, po tako prijetnem dnevu v Gaju, ki je zaključil mojo izjemno izčrpavajočo letošnjo dirkalno sezono, se nisem želel obremenjevati s črnimi misli.

Ali Slovenija bo dobila svoje dirkališče? Nedvomno bo. Prej ali slej, tako ali drugače. Pa tudi kakšen AK bom znova odpeljal – s tem ali onim dirkalnikom.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri