Pogovor z najhitrejšim slovenskim osebnim trenerjem na enduro motorju: o 'suhem' treningu, prehrani, izbiri motorja, športu kot naložbi, gibalno nesposobnih otrocih in preveč ambicioznih starših pa tudi o tem, da bi, če bi … Dirkal na Dakarju.
Pri osemintridesetih je kupil svoj prvi motor, čez eno leto začel dirkati in nato nanizal pet zaporednih naslovov pokalnega prvaka Slovenije v kategoriji crosscountry med veterani, starejšimi od 40 let. Prehitel je celo svojega velikega vzornika, Mirana Stanovnika, kar se mu je še do nedavnega zdelo nekaj povsem nemogočega. A ker je že od mladih nog počel stvari z enakim zanosom kot njegovi vzorniki, mu prehod v motošport ni delal težav.
Leta 1972 rojen Franci Jaklič je po izobrazbi elektrotehnik, a nikoli ni delal v 'fohu'. Že pred 20 leti je na Akademiji za fitnes in aerobiko pridobil potrebna znanja za delo osebnega trenerja, s čemer si zdaj ves ta čas služi kruh – v zadnjem času tudi s treniranjem motošportnikov.
Po druženju z njim bi si upal trditi, da ne pametuje 'na suho'.
O 'suhem' treningu, prehrani, izbiri motorja, športu kot naložbi, gibalno nesposobnih otrocih in preveč ambicioznih starših pa tudi o tem, da bi, če bi … Dirkal na Dakarju.
Večinoma delaš s športniki?
Večinoma so rekreativci, približno tretjino pa je športnikov.
Koliko je vmes motoristov?
Na tem področju sem začel delati šele v zadnjem obdobju. Naenkrat delam s približno desetimi do petnajstimi ljudmi, od tega sta trenutno motorista dva, Klemen Gerčar in Jaka Bizjak. Slednji dirka na amaterskem nivoju, sicer je izjemno hiter, pravi dirkač, zagnan, trmast, šprinter. Z Gerčarjem pa sva lani začela precej pozno, šele konec novembra, nakar je v samem začetku sezone sledila težka poškodba rame. Temu je sledila dolgotrajna rehabilitacija. Letos sva s kondicijskimi pripravami začela prej, že v začetku oktobra. Delala sva dobro in prvi rezultati testiranj že kažejo na bistveno boljšo pripravljenost, celo boljšo od tiste v sezoni, ko je postal svetovni prvak. Gerčar ima malo smole, da mu je ves šov ukradel Gajser, ki je res fenomen. Sicer pa je zelo odgovoren, zagrizen in dosleden človek. Če bi kdo ne verjame, da res garava in bi rad videl, kakšni so najini treningi, lahko pride v športni opremi pa bomo skupaj malo švicali.
"Če bi kdo ne verjame, da res garava in bi rad videl, kakšni so najini treningi, lahko pride v športni opremi pa bomo skupaj malo švicali."
Seveda je bolj pomembno, kako se to opazi na motorju?
Res je, to bova videla letos. Prav zdaj je na pripravah na Sardiniji. Klemen je imel kondicijske trenerje že v preteklosti, vendar menim, da je moja prednost, da nekoliko bolje poznam specifike motokrosa. Opažam, da motokrosisti trenirajo preveč v smer crossfita ali celo pridobivanja mišične mase, katere pa Klemen nikakor ne rabi. To pri tekmovalcu opaziš v njegovi togosti, zakrčenosti in to ti na motorju nikakor ne pomaga. V prvem delu priprav se lahko malo več dela na teži, pa še to samo zato, da je potem lažje, ko se začnejo delati ponovitve in krajša vmesni počitek.
Kako drugačen je trening za amaterja in za profija?
Za amaterja bi lahko zadoščal že trening pod polno obremenitvijo, dolg 80 odstotkov časa dirke. Gerčar pa mi mora na treningu vzdržati vsaj toliko, kot traja njegova dirka, bolje še malo več. Trening v fitnesu pa je seveda potrebno prilagoditi specifiki gibanja na motorju. Potrebno je izvajati cele kinetične verige, torej z vpletenimi več mišicami naenkrat. Izolirane vaje, na primer krepitev bicepsa, tu odpadejo. Izpadni koraki, počepi, rotacije. Čimbolj je potrebno posnemati delo na motorju. Celotno telo mora biti neprestano vpreženo. Seveda pa je potrebno trening prilagoditi tudi času tekmovanja, s katerim se ukvarjaš. Za klasični enduro ali reli mora biti trening seveda daljši, posledično manj intenziven, treba je kombinirati s kolesarjenjem, hribolazenjem, skratka z aktivnostmi, ki jih lahko delaš dve, tri, štiri ure. Čimveč različnih.
"Ljudje zelo hitro v fitnesu preidejo v bodybuilding, kar pa, če to seveda ni tvoj cilj, ni prav."
Je lahko fitnes škodljiv za motokrosista?
Nikakor. Vadba moči in vzdržljivosti je vedno dobrodošla. Seveda pa je vse odvisno od zastavljenih ciljev posameznika. Ljudje zelo hitro v fitnesu preidejo v bodybuilding, kar pa, če to seveda ni tvoj cilj, ni prav. Postaneš medved, okoren, počasen, brez refleksov, kar je neprimerno za na motor, masa se ti poveča, vsaka kilogram je dodatno breme, tudi mišica. Fitnes je nujno potrebna komponenta, ampak z glavo in zavedanjem, kaj počneš.
Kakšne težave in napake vidiš pri kolegih dirkačih, česa jim najbolj manjka?
Če govorimo o crosscountryju, se večinoma vsi na začetku zelo zaženejo. Pri motokrosu drugače ne gre, ker sicer izgubiš pozicije in je konec. Ko ti zategne roke, moraš spustiti plin, drugače se boš razstrelil. Preprosto roka več ne uboga, plina ne daš tam, kjer hočeš ti, ampak tam, kjer te strese preko luknje (smeh).
Si kdaj dirkal klasični enduro?
Ja, 2014 sem odpeljal celo sezono prvenstva Alpe Adria in končal na tretjem mestu.
In?
Enduro je bil za mene nov, vendar mi je bil všeč, kar hitro sem se znašel. Žal pa sem imel ob koncu sezone slabo izkušnjo z zvezo. Od sedmih predvidenih dirk so bile tri v tujini, štiri pa bi morale biti v sklopu slovenskega crosscountry prvenstva. Žal niso nobene realizirali. Koncept dirkanja mi je bil zelo všeč. Tam se pokaže, da moraš biti konstanten, voziti z glavo, nič na silo.
"In če bi mi takrat kdo rekel, da se bom na dirki boril z Miranom Stanovnikom, bi mu rekel »A si ti nor, a ti sploh veš, kdo je Miran Stanovnik?!«."
V crosscountryju smo videli kar zanimive boje med tabo in Miranom Stanovnikom.
Miran je moj dober prijatelj. Pred dvajsetimi leti, ko je on že dirkal, mi je podaril ene zgarane škornje, katere sem s ponosom nosil, ampak takrat smo bili makadam rajderji, petkrat na leto smo se kar tako malo vozili, takrat sem imel nekaj mesecev KTM-a 640 LC4. In če bi mi takrat kdo rekel, da se bom na dirki boril z Miranom Stanovnikom, bi mu rekel »A si ti nor, a ti sploh veš, kdo je Miran Stanovnik?!«. Ampak potem je naneslo, da sva se znašla skupaj na štartu. Prvo leto, mislim, da je bilo leta 2013, je šlo za mene kar na nož in sem imel neprestano vodo v grlu. Sva se gledala, se prehitevala, krožila drug za drugim. Sicer je bil eno leto pred tem poškodovan, na Dakarju je staknil tisti grozen hematom. Po tisti sezoni pa sem se ga nehal bati. Spomnim se dirke na Brniku. Tam sem zmagal in končal prvenstvo pred njim. Petnajst krogov sva se borila v eni sekundi!
Spomnim se te dirke, takrat sem oba posnel (op.: Franci Jaklič se pripelje mimo pri 4:07, Miran Stanovnik pa pri 2:35)
Ja, točno! Jaz sem imel tam vse, ženo Heleno, sestri, brata, prijatelje z vsemi dvajsetimi otroci in vsi so strašansko navijali zame, to mi je bilo res v veselje. Isto leto je tudi Tina Maze delala strašne rezultate, zato sem si tisto leto dobro zapomnil.
Te je kdaj mikal reli? Hiter si, kot kaže, že dovolj, fizično sposoben tudi.
Kar se tega tiče, imam pri sebi zelo razčiščeno. Če bi takšne rezultate, kot sem jih dosegel pri 42 letih, dosegal deset let prej, bi bil mogoče že tam. Sigurno. Ampak to je nekaj, kar je šlo na žalost mimo. Pri osemintridesetih sem si kupil motor, bolj zaradi zabave in druženja, dve leti kasneje sem se znašel na dirki. Za uspešno odpeljan reli bi potreboval še vsaj tri do pet let. Mislim da sem za to premalo izkušen. Dirkači se pri petinštiridesetih umikajo z dirk, tako pač je.
"Za birmo sem jaz dobil usnjeno denarnico, on pa 125-kubično Hondo. Pismo, če to ni nepravičen svet (smeh)."
Moja zgodba gre nekako takole: pri sedmih letih smo šli k dedku v zdravilišče, mislim, da v Rogaško Slatino in ob cesti sem zagledal motokrosiste. Toliko časa sem sitnaril, da smo se progi poskušali približati, in ko smo se pripeljali po brezpotjih pomotoma direktno na progo, sta dva skočila čez naš avto. Od takrat sem bil pečen. Vseeno mi je bilo kristalno jasno, da si motorja naša družina ne bo mogla privoščiti niti v sanjah. Potem sem imel v osnovni šoli sošolca Janija Sitarja. Za birmo sem jaz dobil usnjeno denarnico, on pa 125-kubično Hondo. Pismo, če to ni nepravičen svet (smeh). V srednji šoli pa je bil moj sošolec Rok Gale, ki je bil takrat tudi eden glavnih akterjev v jugoslovanskem motokrosu. Še pri sedemintridesetih nisem niti sanjal, da bom kdaj res dirkal, potem pa sem v življenju po naključju naletel na ekipo že uveljavljenih endurašev, na Milana, Uroša, Blaža, današnje Gozdne Jožate (smeh). Ker sem bil poslovno uspešen, mi je konec leta ostalo nekaj tisočakov in da ne bi tega spet dal v neke neumne delnice, kot sem to storil že nekaj sezon pred tem, pa je šlo vse po gobe, sem si kupil motor. Za Dakar, žal, kakih deset let prepozno.
Lahko rečeš, da je bil nakup motorja boljša investicija kot delnice?
V tiste neumne papirje sem kot popolni amater zmetal kakšnih petnajst ali dvajset jurjev, ven pa dobil tri ali štiri tisočake. Če bi si kupil motor, motorne sani, trial in vse to prodal po petih letih uporabe, bi imel več od tega. Ja, motor je bil definitivno boljša naložba kot delnice.
Ti je ta šport dal nekaj, česar ti fitnes ali kateri drugi šport ni?
Vsekakor, dal mi je nekakšno potrditev. Kot otrok nikoli nisem imel športnih ambicij, pa čeprav sem kakšnih petnajst let treniral karate. Starši me preprosto niso usmerjali. Danes sem prepričan, da bi lahko v marsikaterem športu kaj dosegel. Brez domišljavosti, v croscountryju sem bil letos v skupnem seštevku v prvi deseterici, višjega mesta si med vsemi tistimi norimi mulci, ki že celo življenje dirkajo, preprosto ne morem želeti. Z doseženim sem zadovoljen. Dirkanje in osvojene stopničke so zagotovo tudi lep vzgled mojim otrokom in njihovi samopodobi. Za njih nimam kakšnih posebnih pričakovanj, oba, Jan in Karolina, trenirata judo in oba že pridno osvajata stopničke. Motorjev za sedaj ni v igri.
Ker sami nočejo ali ker jim starši ne pustijo?
Jan mi celo govori, da je to nevarno in da ga to ne zanima. Spoštujem njegovo odločitev. Pa še ceneje je (smeh). Na smučišču, kolesu oziroma nasploh v življenju pa sta oba več v zraku kot na tleh, neprestano iščeta izzive, skoke. Adrenalin je v naši družini konstantno prisoten. Do motorja pa se zaenkrat distancirata.
Kot oče ne bi nasprotoval, če bi kdo želel vozit motokros?
Nikakor. Če otrok pokaže interes in če so možnosti … Jaz teh ambicij nimam, ker vidim, kaj to za družino in v finančnem smislu pomeni. Saj komaj zvozim svojo sezono. Na našem nivoju sponzorstva ni, oziroma se tudi sam s tem premalo ukvarjam. Če bi imeli otroci to željo, bi poizkusil najti rešitev. Otroke je potrebno po svojih zmožnostih podpreti. V njihovih letih je pomembno, da so telesno aktivni, da imajo čim več različnih izzivov, da naredijo bazo, potem bodo pa počeli karkoli pač že. Ozko specifično usmerjanje v športu je pri otrocih neustrezno in neprimerno.
Kaj misliš s to 'bazo'?
Motorika, koordinacija, gibljivost, splošna moč. Najbolj pridejo v poštev treningi borilnih veščin, plesa, gimnastike. To je izhodišče za karkoli pozneje. Tudi Tim Gajser je bil judoist. Tak človek zna pasti tudi z zavezanimi očmi, brez da razmišlja, kako bo to naredil.
"Tudi Tim Gajser je bil judoist. Tak človek zna pasti tudi z zavezanimi očmi, brez da razmišlja, kako bo to naredil."
Bi lahko rekel, da je zdajšnja generacija mladičev gibalno nesposobna? Ne mislim kar za vse po vrsti, ampak …
Prav pred kratkim sem doživel zanimivo izkušnjo. Na obisku smo imeli hčerkino sošolko in ko smo odšli na Šmarno goro, sem bil priča osemletnici, ki se je s koreninami spopadla z iztegnjenimi rokami, kot bi hodila po vrvi. Otroku so, ker običajno hodi le po ravnih podlagah, manjše korenine predstavljale resno težavo. Po nekaj minutah se je enostavno ustavila. Zastrašujoče. Že današnja generacija se sooča z zdravstvenimi težavami, takšnimi in drugačnimi, ki so posledica nezdravega življenjskega stila, pa smo bili svetlobno leto spredaj. Kaj bo z današnjimi otroci, mi ni jasno. In veš, kje se to začne? Majhen otrok rad hodi po robniku in lovi ravnotežje. Starši pa »ne po pločniku, ker boš padel«. Ko hoče splezati na drevo, rečejo »ne na drevo plezati, ker boš padel«. Razumeš?! To je v vrtcu, šoli, na ulici, na igrišču. Iz otrok delajo motorične invalide.
"Majhen otrok rad hodi po robniku in lovi ravnotežje. Starši pa »ne po pločniku, ker boš padel«. Ko hoče splezati na drevo, rečejo »ne na drevo plezati, ker boš padel«."
Ali priporočaš tudi druge načine treninga, recimo jogo?
Vedno. Čimveč. Joga, strečing, dihalne vaje. Pri svojem delu opažam, da je veliko ljudi trdih, zategnjenih. Mislim, da bi bilo tako manj poškodb ledvene in vratne hrbtenice. Tako telo prebudiš in pospešiš regeneracijo, brez da bi organizem obremenil. Za naslednji trening boš tako bolj mehek, elastičen, s prazno glavo.
Bi kaj o prehrani rekla?
Seveda.
Tvoje mnenje o praških?
Veliko mojih stanovskih kolegov z odgovorom verjetno ne bo zadovoljnih, a jaz se praškom, kolikor se da, izogibam. Priložnostno uživam le aminokisline, sirotko in kak energijski napitek. Te tri stvari. Vsak mora sam ugotoviti, če mu nečesa manjka, ampak mislim, da je vedno potrebno vnesti čim več po naravni poti. Seveda pa v določenih delih dneva, treninga ali tekmovanja vsega ne moreš narediti z običajno hrano, saj jo mora telo predelati, da jo spravi v krvni obtok in mišico. Prehranski dodatki pa so narejeni tako, da so že v naslednjem trenutku v krvnem obtoku, s čemer vzpostaviš ravnovesje, da lahko z neko aktivnostjo nadaljuješ.
Kaj ješ dvanajst ur pred dirko?
S prehrano sem kar tog. Vsak mora naštudirati svoj ritual in ga pred dirko čisto nič spreminjati. Jaz imam skoraj v minuto točen urnik. Kdaj kaj pojem, kdaj kavo spijem, kdaj grem na stranišče. Ker stvar špila. Potem to izpelješ in nimaš kaj zafrkniti. So bili pa začetki, ko sem prišel v Cukerco (proga v Šentvidu pri Stični) in je bila zjutraj v vasi odprta samo mesarija, kjer so imeli od pijače samo Donat. Ojej. Eno uro pred dirko sem komaj prišel do stranišča (smeh). Skratka, vse nepreizkušene prehranske dodatke je treba pred dirko izločiti. Kaj pa jem? Zjutraj jem kosmiče. Dobri dve uri pred dirko pojem sendvič s pršutom in svežo zelenjavo. Pri tem ne smemo pozabiti na tekočino in to ne samo na dan dirke. Na zadosten vnos tekočine je treba paziti že tri dni prej. Ko si enkrat dehidriran, ne moreš v dveh urah nadomestiti. Če boš nato spil preveč, boš samo poslabšal, ker se boš spral.
"Zjutraj jem kosmiče. Dobri dve uri pred dirko pojem sendvič s pršutom in svežo zelenjavo."
Kaj pa sladki energijski napitki? Vemo, kdo je največji pokrovitelj vseh dobrih motošportnikov.
Takšni napitki pred vztrajnostnimi športi le škodijo, človeka namreč zaradi prisotnega kofeina dodatno dehidrirajo. Smiselni bi bili deset minut pred koncem dirke, kar pa je v moto športu, kjer štejejo sekunde, tehnično težje izvedljivo. Sam uporabljam le izotonike. Pa še te dodatno razredčim z vodo v razmerju ena proti ena. Sladke pijače telo še bolj dehidrirajo.
Kot mi je znano, si šel z 450-kubičnega motorja na 250-kubičnega. Lahko kaj o tem, kakšna prostornina je primerna za crosscountry oziroma enduro?
Najprej sem imel trikrat 500-kubičnega in potem trikrat ali štirikrat 450-kubičnega. Potem pa se je slučajno pojavil nek 250-kubični štiritaktni crosscountry model, ki ni ne motokros, ne enduro. Sprva sem se zaradi manjše prostornine skoraj zjokal, ko sem šel na ta motor. Žalosten sem bil v dno duše. Potem pa sem že na prvem treningu lahko vozil z nekom, ki me je prej vedno prehitel. Čudovito! V enem letu sem 250-kubičnega vseeno prerastel, saj nekaj moči vseeno imam. Zdaj imam 350 EXC in mislim, da je ta zame najbolj primeren. Nikoli ne bi več šel na 450 ali 500. Če mi da kdo na izbiro 250 in 500, bi šel na dirko rajši z 250. Stoodstotno. Drugo je, če bi se šel vozit v Tunizijo, potem bi pa imel rajši večjega. Kar pa se tiče endura, hard endura, sploh ni dileme.
Motor pripravljaš sam?
Ja, sam šraufam z velikim veseljem. Ampak samo svoj motor, s tujim nočem imeti opravka.
Lahko rečeva kaj o poškodbi?
Ja, pred kratkim sem padel čez krmilo in zlomil dva ledvena vretenca, utrpel pa sem tudi težji pretres možganov.
Je to tvoja prva večja poškodba?
Velikokrat sem dobil podplutbe, nikoli pa nič hujšega. Tokrat je bilo pa kar divje. Tri minute nezavesti, petinštirideset minut luknje v spominu. Mislim, da me je rešila dobra čelada, imam še eno slabšo, ki pa je nočem več videti. Oprema se je že večkrat v življenju pokazala za zelo pomembno stvar. Velikokrat vidim, da fantje dajo veliko za motor in manj za opremo. Oprema je namreč tista, ki ti bo omogočila, da boš to, kar rad počneš, še dolgo počel. Rešuje pa te seveda tudi fizična pripravljenost. Treniran človek ima sklepne strukture in mišičevje prilagojeno na večje obremenitve in tako lahko prenese padec z bistveno manj poškodbami kot nekdo, ki hodi le v službo.
"Oprema je namreč tista, ki ti bo omogočila, da boš to, kar rad počneš, še dolgo počel."
Koliko časa ne boš vozil?
Predpisanih imam šest tednov mirovanja.
Nameravaš pa še dirkati?
Vsekakor. Če mi bo le zdravje omogočalo. Že zdaj ne mirujem. V vseh vrhunskih športih vidiš, da počitka ni. Sprehod okrog bloka, po domači ulici, karkoli. Ležanje se mi zdi najslabše, kar si lahko zamislim.
Imaš vzornika?
Ko sem bil star petindvajset, sem delal v takrat vodilnem ljubljanskem fitnes centru Fit&Fun, kar je bila zelo dobra in bogata izkušnja. Imel sem srečo in privilegij, da sem delal z nekaj tedaj vrhunskimi slovenskimi športniki. Brigita Bukovec, Andraž Vehovar, Špela Pretnar, Urška Hrovat, tudi Miran Stanovnik. Po programu, ki ga sicer nisem jaz sestavil, ampak gonil sem ga pa jaz. Zanimivo, kako se je kasneje pojavil v mojem življenju. No, prav on je lahko marsikomu za vzor. Dober dirkač, a za zares najboljše rezultate preveč, kako naj rečem, previden.
Morda pa je ravno zaradi tega ostal živ?
Ja, sigurno. Ampak pri motokrosu je pa tako: če je pred tabo luknja, moraš odpreti gas. Ni razmišljanja kaj bo, kdo bo, kako bo šlo. Kar bo, pa bo! Zmagal bo tisti, ki ga bo odprl prej, kot ostali. In danes na Dakarju vozijo bivši motokrosisti.
No, če se vrneva na vzornike. Sam vedno delam na dolgi rok in rezultati, ki sem jih dosegel zadnja leta z offroad motorjem, mi dajejo nekakšno pozitivno potrditev. Nisem vedel, da bom nekoč dirkal. Ampak treniral sem tako, kot Miran Stanovnik. Pri dvajsetih sem začel svojo trenersko zgodbo v fitnes centru Mumija, ki ga je takrat odprl moj trener karateja Grade Milenkovič. Tam sem naletel tudi na njegovega poslovnega partnerja Toneta Koščaka - Mumijo, takratnega telesnega stražarja Janeza Drnovška. Zanimivo, tudi on je bil ljubiteljski motokrosist. Oba asketa, človeka ulice, eden mojster karateja, znan ljubljanski redar, drugi takrat eden najbolj izurjenih policijskih specialcev, kjer ni manjkalo orožja in dobrih avtomobilov. Druženje s takima sicer kulturnima divjakoma, a res zagrizenima športnikoma, je v meni kot osemnajstletnemu mulcu matere samohranilke vzbudila neznansko zanimanje in neizbrisen pečat. Zagotovo sta bila oba moja velika vzornika. Prav onadva sta mi nadomestila moško figuro v dvajsetih letih. Te 'živali' so mi bile vzorniki in ko sem se enkrat vpeljal to v motošport, je vse to obrodilo rezultate.
Če delaš na dolgi rok, z enim resnim pristopom, doslednostjo, se to nekje mora videti. Meni priljubljen športni psiholog in kolumnist Tušek je nekoč zapisal: »Starši me vedno znova sprašujejo, kam naj vpišejo svojega otroka. Da naj jih testiram, za kateri šport so primerni. In vedno jim odgovorim isto: Če želite olimpijskega prvaka, rajši začnite vplačevati loto, imate večje možnosti. Če pa želite samostojnega, delovnega, odgovornega, discipliniranega otroka, ga pa vpišite v en šport, si zadajte nek cilj in ga pripeljite do izpolnitve tega cilja.« To bo naložba za otroka v partnerstvo, v biznis, v karkoli v življenju.
Pa pretirana starševska želja po uspehih otroka?
Hja, to pa je druga skrajnost. Velikokrat gre za neizživete sanje staršev, ki potem otroka porivajo v določen šport. S tem se v svojem poslovnem kot tudi privatnem življenju nenehno srečujem. Poznam nemalo otrok, ki so jih starši od tretjega pa tja do dvajsetega leta silili na profesionalnem nivoju, pri tem pa je manjkalo družinske harmonije. Profesionalni del je bil odpeljan, čustven pa ne. In ti fantje zdaj, ko so opustili športno kariero, tavajo. V tem svetu se ne znajdejo. Mislim, da je otroke potrebno vzpodbujati, če jim gre dobro, nekoliko usmeriti, nikakor pa ne na silo forsirati.
pogovarjal se je: Matevž Hribar
foto: Matevž Hribar, osebni arhiv Francija Jakliča
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel