Čeprav se sliši še tako čudno, je res: po prvi vožnji ilirskobistriške prireditve, ki je znova štela za evropsko prvenstvo, sta bila v vodstvu starodobnika. Na koncu vseeno slavje Čeha Miloša Beneša (Osella FA30) in našega Milana Bubniča (Lancia Delta HF Integrale).
Petek (verifikacija in tehnični) ter sobota (dve vožnji treninga) sta bila idilična, nedelja pa vsaj dopoldne na meji sprejemljivega. Če je v soboto sijalo sonce in dvignilo temperature v višave, da so nekateri že imeli težave z 'navito' tehniko (recimo odpoved motorja pri Peugeotu 207 Andreja Skrbinška, odpoved menjalnika Renaulta Clia Williamsa Leona Vodopivca, odpoved motorja prav tako Willimsa Slavka Zormana, odpoved alternatorja in posledično elektronike – hja, prav ste uganili - Willimsa Mitje Slejka), pa se je med prvo nedeljsko vožnjo ulilo – in to pošteno.
Starodobniki so se velikemu nebesnemu vedru vode izognili, dirkači v dirkalnikih skupine N so imeli že več dela z mokro podlago in rosečimi vetrobranskimi stekli, tisti v specialkah skupine A, prototipih in različnih formulah pa so se borili, da so sploh ostali na stezi. »Res je bilo nevarno, če bi tako močno deževalo tudi v drugi vožnji, vozniki formul ne bi peljali,« je dejal Vladimir Stankovič. Naš adut za skupno zmago je imel na prvem (suhem) treningu težave z preveč drsečim 'nosom' dirkalnika, kar so italijanski mehaniki takoj uspešno rešili s popravljeno aerodinamiko (v bistvu spremenijo naklon celega prednjega dela prototipa) in za 1 (z besedo: en!) milimeter nižjo prednjo premo. V drugem treningu je Stankovič zasedel sedmo mesto s samo 3,4-sekundnim zaostankom, kar je za dirkača, ki je sedel v vrhunskem prototipu šele tretjič, vrhunski rezultat. Nato pa je sledila skorajda povodenj, v kateri so nekateri očitno uživali, drugi pa trpeli. »Grozljivo,« je dejal Stankovič, prav tako je skorajda bled zapeljal v bokse sedaj že nekdanji evropski prvak Aleš Prek. »Na začetku sem bil kar pogumen, nato pa me je pri zelo nežnem pospeševanju v četrti prestavi postavilo počez, kar ni bila najbolj prijetna izkušnja,« je priznal, čeprav je po treningih trdil, da so nove vzmeti prava rešitev za zelo zahteven Porsche. Zanimivo, Milan Bubnič s precej predelano Lancio Delto, saj je dobila novo podvozje, širši kolotek in seveda izrazitejše blatnike, pa ni bil preveč zaskrbljen. Mogoče pa se zgolj ni hotel izdati, saj je bil ne nazadnje le favorit številnih domačih gledalcev? »Dež kot dež,« je kratko odvrnil, čeprav smo potem slišali, da je njegova Lancia vrtela vsa štiri kolesa v prazno tudi v šesti prestavi! Hmm, čeprav smo na lastne oči videli, koliko težav so imeli dirkači v formulah in prototipih, pa je Čeh Beneš dosegel kar 11. čas prve dirke, kar pomeni, da se lahko tudi s temi dirkalniki pelješ zelo hitro tudi v mokrem. Druga dirka je bila veliko bolj predvidljiva, saj je Stankovič s četrtim časom dokazal, da bi se ob normalnih pogojih enakovredno kosal s tekmeci, Bubnič pa je Preka ugnal za 1,31 sekunde. Zato smo po Preku (Ajdovščina, Gorjanci) in Bohu (Lučine) dobili letos še tretjega zmagovalca.
Med formulaši smo pogrešali brata Zajelšnik in Marjana Smrdelja. Prva sta se odpovedala vožnji zaradi naliva (po treningih je bil Patrik 9. v skupni razvrstitvi in 2. med Slovenci, Aleksander pa 38. v skupnem seštevku in 5. med domačimi vozniki), Smrdelj pa je moral razobesiti belo zastavo predaje zaradi zasedenosti svojih mehanikov. »Če bi bilo napovedano sončno vreme, bi mogoče prišel tudi s formulo 3000. Žal pa moji fantje niso dobili prostega konca tedna, zato sem raje kot mehanik pomagal hčeri Sanji, ki ima še možnost osvojiti stopničke v pokalu Yugo,« je dejal Postojnčan. Prijetno presenečenje je pripravil Igor Dekleva (Renault Clio Cup), ki mu spolzke podlage očitno odgovarjajo, in Janez Milavec – Buli, ki se je s podobnim dirkalnikom poslovil od dirkanja. »To je le zaključek od 'štoparice', še vedno pa bom sodeloval pri tečajih in organizaciji dirk,« je dejal legenda, ki je najbolj poznan kot dolgoletni vodja pri izpeljavi relija Saturnus.
V diviziji II je suvereno slavil Lojze Udovč z Renaultom Cliom R3, čeprav je bil Igor Dekleva (ki v prvenstvu ne nastopa) hitrejši od našega veterana. Žirija je Vodopivcu kljub neodpeljanem treningu izjemoma dovolila nastopati na dirki, prav tako je do nedelje serijsko glavo motorja dobil Zormanov dirkalnik in drugo elektroniko (in seveda alternator) Slejkov bolid.
Veliko bolj zanimivo je bilo v diviziji I, kjer je slavil ... kdo drug kot Daniele Trani. Dirkač Citroënovega AX-a GTI s 1,4-litrskim motorjem je slavil že četrtič zapored in tako je kljub zmešnjavi na uvodu te dirke naredil še en korak v smeri osvojitve naslova prvaka v tej naši najmanjši diviziji. Manuel Dessardo je imel kar srečo, da je odstopil zaradi vozniške napake Andrej Prelc (Suzuki Swift GTI) in imel težave z menjalnikom Denis Savič (MG ZR 105), ki je moral v drugi vožnji večino proge odpeljati kar v 5. prestavi, saj je tako na lahek način prišel do drugega mesta. Zelo pohvalno pa je dejstvo, da so Trani, Savič in Dessardo zelo veliki kolegi, ki imajo skupne bokse in si med seboj tudi pomagajo. Bravo!
Kot popestritev dirke se je kot predvoznik zopet izkazal Luka Marko Grošelj (BMW M3 GTR), zelo atraktivno pa se je odpeljal tudi novopečeni prvak v kategoriji I evropskega prvenstva Srb Dušan Borković (Mitsubishi Lancer EVO IX). Nisem čisto prepričan, če simpatični velikan (če rečemo, da je visok dva metra, nismo veliko zgrešili) ni zamenjal gorskih dirk za reli! Na žalost v naših krajih nismo videli prvaka v kategoriji II Italijana Simona Faggiolija.
Državno prvenstvo v gorskih dirkah se v sredini septembra seli na Hrvaško (Buzet), mesec kasneje pa še v Italijo (Čedad).
Aljoša Mrak
FOTO: Uroš Modlic
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel