Odgovora za zdaj nima nihče. Razumljiva in jasna je le zaveza, da je treba varčevati, saj prenapihnjeno gospodarstvo s čedalje izrazitejšimi krizami ne dovoljuje več polmilijardnih, v evrih seveda, stroškov za eno samo dirkaško sezono.
Omejitev tehnologije je naslednje veliko vprašanje, ki temeljito spreminja formulo 1. Motorjev ekipe oziroma tovarne ne smejo razvijati vsaj do leta 2012, že letos bodo morali dirkati vsaj z nekaj odstotki biogoriva v dirkalnikih, prihodnje leto bo FIA zahtevala izkoriščanje porabljene in zavržene energije, denimo pri prehitevanju ali v odločilnih trenutkih dirke, ko bo dirkač potreboval nekaj več moči. Je vse to sploh še formula 1 in kam to vodi, se je upravičeno spraševal Portugalec.
Formula 1 je bila zaradi hitrosti, nevarnosti, moči, tehnologije … vedno kraljica motošporta. Vsakdo, kdor se je podal v formulo 1, se je zavedal, da ga bodo na vrh naplavile le genialne ideje, ki bodo boljše od drugih. Premalo je strani v tej reviji, da bi lahko našteli vse zamisli, s katerimi so dirkalniki in moštva v določenem trenutku izkoriščali prednost pred drugimi. Nikdar to ni trajalo dolgo, saj so jim drugi sledili, in spet je zmagal tisti, ki je iznašel nekaj novega.
Flavio Briatore ima resda prav, ko trdi, da zaradi vse tehnologije in milijonov evrov, vloženih vanjo, ni boljšega in bolj napetega dirkanja, toda formula 1 pač nikdar ni bila NASCAR ali kako drugo pokalno tekmovanje, kjer uspehe prinašata le premoč dirkača in boljša taktika. Bob Bell, tehnični šef Renaulta, se ne strinja s trditvijo, da je formula 1 dirka tehnologije in denarja, »predvsem gre za dirko ljudi. To je zelo ljudski šport. Gre za 700 ali 800 ljudi v vsaki ekipi, ki skupaj tvorijo celoto, ki lahko uspe. Če le eden izmed njih ne dela stoodstotno, potem ekipa nima možnosti! Ali ni to najbolj človeški in ekipni šport?«
V riti
Formula 1 se vrača k dirkaču in končno, prvič po desetletju ali celo več, daje njegov pomen na prvo mesto. ECU (standardna elektronska enota), ki jo je FIA letos predpisala vsem ekipam, izdeluje pa jo McLarnovo hčerinsko podjetje, odpravlja nadzor pogonskih koles, startno avtomatiko, skratka, dirkač bo lahko le s prestavljanjem, sklopko, zavoro in volanom nadziral vedenje svoje več kot 750-‘konjske’ dirkalne naprave. »Dirkalnik je treba čutiti v riti,« je nekoč o pristopu k vožnji v ovinkih in pasteh med dirkanjem govoril avstrijski dirkač Gerhard Berger, zdaj solastnik ekipe Torro Rosso. Nekaj tega se vrača v formulo 1, mladeniči, ki v svoji kratki karieri nikdar niso okusili dirkanja z drsenjem dirkalnika skozi ovinke, pa imajo s tem veliko težav.
»Težko je,« je po prvih testih priznal mlad temnopolti zvezdnik McLarna Lewis Hamilton, »ne morem se navaditi. V ovinkih ne morem iztisniti vsega iz svojega dirkalnika, tudi pri zaviranju imam težave.« »Kdor trdi, da bo zdaj dirkanje ostalo enako, ta ne ve nič o formuli 1,« pa je bil odločen David Coulthard, dirkač Red Bulla, ki se še spominja prve polovice devetdesetih, ko dirkači niso imeli elektronskih pomagal, pod ritjo pa kar 900 ali še več 'konjev'. »Dirkanje bo bolj začinjeno,« trdi Jenson Button, dirkač Honde, ki se je razveselil prihoda Rossa Brawna, tehničnega guruja in solastnika Schumacherjeve dirkaške slave pri Ferrariju. Brawn je prišel v ekipo, ki ima dirkanje v krvi in v genih, »kar je bilo odločilno za moj prihod v Brackley. Vem, da v formuli 1 ni čudežev, toda v treh letih želim Hondo pripeljati tja, kamor v formuli 1 sodi. Na vrh!«
Formula 1 se pripravlja tudi na uporabo biogoriva. Že letos naj bi ga bencin vseboval vsaj pet odstotkov in delež naj bi se v naslednjih letih še povečeval. Že v prihodnjem letu naj bi začeli v dirkalnikih med dirkami zbirati odvečno neuporabljeno energijo, ki se sprošča predvsem pri zaviranju, iz nje pa naj bi črpali dodatne ‘konje’ za nekaj prehitevanj med dirkami. To so za šport, kot ga poznamo danes in zadnjih nekaj desetletij, zelo smele, tvegane, pogumne poteze.
Se nadaljuje... Naprej »