Vsakodnevne težave intervencijskih vozil na terenu kažejo na to, da sistem še ne deluje optimalno.
Reševalni pas je na slovenskih cestah še vedno relativna novost. Čez nekaj dni bo namreč minilo, odkar je bila sprejeta sprememba zakona, ki tudi na naših cestah uvaja v tujini že dobro sprejeto prakso izvajanja tako imenovanega reševalnega pasu oziroma koridorja, po katerem se v primeru prometnih nesreč gibljejo intervencijska vozila. Pa vendar ali znamo sami vzpostaviti reševalni pas oziroma, ali je sam koncept reševalnega pasu zastavljen pravilno, ali pa je za občasno zmedo nenazadnje kriv tudi Dars?
Na cestah tako lahko skoraj vsakodnevno spremljamo zastoje, kjer vozniki vseh vrst vozil stojijo vse povprek – vsaj toliko jih je, kot tistih, kjer je reševalni pas vzpostavljen pravilno. To se najpogosteje dogaja na odsekih, kjer so dela na cesti, saj so vozniki mnenja, da v primeru del na cesti ali podobnih vzrokov vzpostavljanje reševalnega pasu ni potrebno, kar pa seveda ni res. Reševalni pas je namreč, kot veleva zakon, potrebno vzpostaviti kadarkoli, kadar se promet začne zaustavljati, hitrost vozil pa pade pod 60 kilometrov kilometrov na uro. A gre za hitrost, ki jo zakon ne narekuje izrecno, pri Darsu pa pravijo, da je zgolj priporočljiva, kar samo kaže na to, da je področje brez dvoma še vedno pomanjkljivo urejeno. Prav zaradi tega tako občasno prihaja do situacij, ko se Darsova vozila do kraja nesreče prebijajo po odstavnem pasu.
In čeprav na Darsu omenjeno hitrost navajajo kot priporočljivo za vzpostavljanje reševalnega pasu, voznike v primeru zastojev na to le redko opozarjajo, pomanjkljiva pa se zdi tudi signalizacija, ki opozarja na potrebo po vzpostavitvi reševalnega pasu. Ta namreč resda opozarja na potrebo po vzpostavitvi koridorja, a nikakor ne nakazuje na to, da se je ob tem potrebno pomakniti na skrajni levi rob prehitevalnega pasu oziroma na skrajni desni rob odstavnega pasu. Glede na to, da gre za relativno svežo spremembo bi bilo to potrebno še dodatno izpostaviti.
Z Darsa na drugi strani sporočajo, da so omenjene grafike, ki jih lahko spremljamo na njihovih servisnih vozilih ter svetlobnih tablah nad samim cestiščem oziroma na panojih spremenljive prometne signalizacije povsem dovolj jasne, ob tem pa dodajajo, da so pri vzpostavljanju grafik omejeni s tehniko samo. Hkrati dodajajo, da je avtocestni križ zgolj 75-odstotno pokrit z odstavnimi pasovi. Vseeno ob tem priznavajo, da trenutna rešitev ni optimalna in da si želijo na grafiki prikazati tudi reševalni pas.
Da dodatno označevanje reševalnega pasu res ni potrebno na Darsu opravičujejo tudi s tem, da so že v preteklih letih s številnimi akcijami (prve naj bi segale že v leto 2009, ko omenjena rešitev sploh še ni bila sprejeta) spodbujali k uporabi odstavnega pasu za umik intervencijskim vozilom v primeru zastojev. Glavna akcija je bila na drugi strani izvedena leta 2015, ko je bilo izdelanih 30 panojev s sloganom 'Reši življenje', delili pa so tudi različne letake, pripravljali kratke informativne video posnetke, kasneje pa so v sodelovanju z zavodom Ustvarimo reševalni pas pričeli z deljenjem magnetnih nalepk.
Podoben sistem za vzpostavljanje reševalnega pasu je sicer aktualen tudi v Avstriji, kjer zakonodaja narekuje, da je reševalni pas potrebno vzpostaviti 'takoj, ko se promet prične upočasnjevati ali se zaustavi, ne glede na to, ali je interventno vozilo v bližini ali ne'. Ob tem lahko tudi na uradni strani podjetja, ki upravlja s tamkajšnjimi avtocestami, Asfinag preberemo, da je njihov sistem podoben slovenskemu. Še največja razlika je tako v kazni za voznike, ki ne pripomorejo k vzpostavitvi reševalnega pasu. Če pri nas ta kazen znaša 200 evrov, boste za takšen prekršek pri severnih sosedih plačali 2.180 evrov.
Reševalni pas torej v osnovi pri nas deluje dobro, še vedno pa je tukaj tudi kar nekaj manevrskega prostora, tako na strani Darsa, kakor tudi tistih voznikov, ki se v primeru nastajajočega zastoja prepočasi (ali sploh ne) odzivajo ter dovolj zgodaj.