Na poti k novi znamki

Recept je znan, nekaj podobnega je pred slabim desetletjem začel Citroën in za svoje bolj 'nobel' avtomobile uporabil oznako kultnega modela DS. Pa tudi Volvo se podaja na podobno pot. Tam so iz malo bolj 'navitih' različic zdaj kot razpoznavno za električne avtomobile prevzeli prejšnjo oznako za tuning – Polestar. Tudi Cupro smo do zdaj poznali kot najzmogljivejše Seate. A vedeti moramo, da je bil pred dobrim desetletjem sedanji Seatov šef Luca de Meo pri Fiatu tisti, ki je iz običajne oznake 500 vzpostavil nekakšno 'podznamko' z enakim imenom. Recepti torej niso nekaj novega, temveč gre bolj ali manj za težaško pot, kako naj znamke, ki so jih do nedavnega kupci poznali le kot uporabne in cenovno ugodne, pridejo do kupcev, ki so za ponujeno pripravljeni odšteti več.

Cupra Ateca je ravno to in rezultat je po svoje kar navdušujoč. Srednje velik mestni terenec je ob štirikolesnem pogonu pod motorni pokrov dobil zmogljiv motor, ki pri Volkswagnu na primer poganja Golf R. Moči je na pretek, s 300 iskrimi konjički se seveda res da storiti veliko. Jasno, tudi zunanjost je bilo treba oplemenititi, za kar pač poskrbi nekaj športnih premijskih dodatkov, kot je primerna izbira barv karoserijske pločevine, pa nekaj bleščeče črnih dodatkov (na primer maska, strešne letve) ter seveda večja športna platišča (19-palčna), pod posebej oblikovanim zadnjim odbijačem pa so napol skriti štirje navidezni izhodi izpušnih cevi.

Tudi notranjost je s športnim pridihom, čeprav ne more skriti, da gre večinoma le za požlahtnjeno umetno snov, ki jo sicer dobijo kupci običajnih Atec. Opaznejše spremembe sta le športni volanski obroč ali stopalka za plin in zavoro ter dodatek, na katerem odpočijemo levo nogo. Seveda je osrednji merilnik v digitalni izvedbi, s kar štirimi različnimi pogledi na informacije. Sredinski infozabavni zaslon na dotik združuje večino funkcij, dobro je, da je tu tudi možnost povezljivosti s pametnimi telefoni prek sistema CarPlay ali Andoid Auto. Tako tudi ne potrebujemo sicer serijsko vgrajenega navigacijskega sistema.

Pohvaliti je treba odlične sprednje sedeže (serijsko v umetnem usnju alkantara). Še bolj uporabna bi bila Ateca, če bi lahko malo bolj prilagajali zadnjo klop, ta ni vzdolžno pomična in tudi s preklapljanjem naslanjal ne moremo pripraviti povsem ravnega povečanega prtljažnika. A to seveda niso najpomembnejše zvezdne strani tako opremljenega avtomobila.

Ateca v izvedenki z zaščitnim znakom Cupre (najdemo ga na sprednji maski, v sredini prtljažnega pokrova in na volanskem obroču, je pa simbolno združen dvojni C) je vsekakor avtomobil za posebne okuse. Sodili bi, da za tistega, ki si želi dovolj moči, a se s Cupro ob tem lahko kljub vsemu vozi povsem 'civilizirano'. Za različnost karakterja vožnje poskrbi gumb za izbiro voznih profilov. Glede na to, kakšnega izberemo, bomo kljub velikim kolesom zadovoljivo uživali v voznem udobju, saj je podvozje prilagodljivo, z izbranim profilom za športno vožnjo pa se bo ob precej bolj poudarjenem motornem zvoku tudi karakter avtomobila kar primerno spremenil. Omeniti je treba, da tudi menjalnik (dvosklopčni samodejni) odlično spremlja voznikove želje, pa naj bo to le pritisk na stopalko za plin ali pa, če preklopimo v ročni način, prestavljanje z ročicami pod volanskim obročem.

Jasno je, da je Ateca nekaj drugega kot Golf, tako tudi močan motor ne more pričarati enake športnosti, kot jo dobimo z identičnim motorjem v Golfu R. Toda Cuprina oplemenitev Atece je vseeno prepričljiva, obnašanje avtomobila zadovolji v skoraj vseh pogledih, tudi ko iz njega poskušano izvleči vse tisto, kar pač pomeni športna vožnja. Morebiti bo za koga Ateca manj prepričljiva, ker je njen športni zvok iz izpušne cevi kar precej nežen. A realno gledano – pri vsakdanji uporabi česa takega niti ne potrebujemo...