Kam vložiti prihranke: v električni, hibridni, dizelski ali bencinski avtomobil? Primerjalni test.

3. 8. 2018 | Dušan Lukič
Deli

Na koncu primerjave, ki jo boste ravno začeli brati, smo pripravili pregled hibridnih, priključnohibridnih in električnih avtomobilov na našem trgu ta hip. Izbira je dovolj bogata, da je razlogov za izbiro avtomobila z enim od teh pogonskih sklopov več kot dovolj.

Okej, ne v vseh razredih, ne velikostno, ne cenovno in ne po obliki karoserije. A ker so izgovori za poseganje po pogonski 'klasiki' po navadi predvsem cenovne narave ali povezani s strahom pred neugodno uporabniško izkušnjo, smo zbrali nekaj malčkov, ki v najmanjšem še družinsko uporabnem formatu (in zato tudi cenovno najugodneje) zastopajo skoraj vse možnosti. Skoraj zato, ker v tem razredu še ni na voljo priključnega hibrida. A s tem se bomo pozabavali v eni od prihodnjih številk Avto magazina, ko bomo vštric postavili hibrid, priključni hibrid in električni avto.

Naš izbor je bil deloma pogojen s ponudbo na trgu (to velja za Toyotinega hibridnega Yarisa in Renaultovega električnega Zoeja), deloma pa z našim predvidevanjem, kateri so zanimivi avtomobili tega segmenta. Mednje se zagotovo uvršča Ibiza, ki ima poleg tega zelo nove in zelo čiste bencinske motorje, na drugi strani pa Citroen C3, ki ima pod motornim pokrovom enega od bolj prijaznih malih dizlov na trgu, pa tudi s svojo obliko sega v smer, ki je pri kupcih že dolgo čedalje bolj priljubljena.

Pa še nekaj: te primerjave ne berite kot primerjave štirih točno določenih modelov in različic. Vsak izmed četverice je tu namreč kot predstavnik tipičnih primerkov različnih pogonov v tem razredu. Tokrat se namreč nismo posvetili temu, kateri od njih je boljši ali slabši glede na vse, kar ponuja, ampak tipu pogona, ki ga predstavljajo. In da so številke bolj primerljive, smo pri preračunu cen upoštevali, kakšno bi bilo doplačilo za samodejni menjalnik (pa če je ta na voljo ali ne), saj tako električni kot hibridni avtomobili to udobje zagotavljajo že serijsko.

Da je električni avto stroškovno že zdaj vsaj enako ugoden, če ne ugodnejši od klasike, smo ugotovili že pred časom, in tudi tokrat se je izkazalo tako. Zato je (lahko) izbira posledica drugih, pri avtomobilih velikokrat zelo subjektivnih dejavnikov.

Zato smo člane ekipe enostavno povprašali: Kaj bi ti izbral zase? Vsak ima namreč svoj življenjski slog in vsak pri avtomobilu, ko gre za izbiro zase, na prvo mesto postavlja druge stvari. Poleg tega so lahko tako naša mnenja tokrat bolj osebna, in ne tako uravnotežena, kot so pri testih sicer. Tokrat se nismo (kot pri klasičnih in primerjalnih testih) postavili v kožo nekega povprečnega potencialnega kupca – ampak smo izbirali, kot ob nakupu avtomobila izbiramo mi sami.

Sebastjan Plevnjak

Bolj kot samo vprašanje, kaj izbrati, se mi najprej zdi zanimivo, da je v tem razredu sploh mogoče izbirati. Pred kratkim smo v malih avtomobilih vozili zgolj bencinske motorje. Potem so se jim pridružili prostorninsko primerni dizelski motorji, ki pa so s svojo klasično zasnovo zadovoljevali zgolj podjetnike ali bili primerni le za poslovno rabo. Sčasoma so pri Toyoti (ja, Japonce lahko označimo za pionirje tudi v tem razredu) začeli zeleno razmišljati tudi v razredu malčkov. Malce jim je šlo na roko seveda to, da so ljudje izkazali naklonjenost njihovim hibridom v večjih avtomobilskih razredih, pa je bilo tveganje s hibridnim pogonom pri malčkih precej manjše. Potem je tu še elektrika. Na eni strani se je sicer res stvar začela dogajati pri malčkih, a ti so imeli visoko ceno, po drugi strani je njihov lastnik dobil od avtomobila, predvsem prostorninsko, bore malo. Šele ko je na ceste zapeljal velik in prestižen električni avto (Tesla Model S), se je v glavah premaknilo. Sicer drag avtomobil, a je ponujal vsaj dovolj prostora za več odraslih oseb, hkrati je bil precej daljši električni doseg.

Potem so ljudje začeli razmišljati tudi o manjših električnih avtomobilih. Zasluge za to si lahko, pa če si priznamo ali pač ne, pripišejo tudi Bavarci, ko so svetu ponudili majhnega, skoraj futurističnega i3. Pa niti ne toliko svetu kot predvsem svojim zvestim strankam. Te so nato v svet ponesle glas, kako z malčkom brez težav zadovoljijo svoje dnevne potrebe, pri tem pa je vožnja elegantno tiha in, kot se za BMW spodobi, tudi hitra. Sam z električnimi avtomobili še vedno nisem na ti, je pa po drugi strani res, da če bi se že moral odločiti za električni avto, bi se verjetno za BMW. A slednjega v našem testu ni bilo (smo pa ga temeljito preizkusili dve številki nazaj), zato nekaj besed o tokratni četvorki. Kaj izbrati, vsaj zame ni težko.

V tem razredu se zdi po vsebini, ki jo avto ponuja, Ibiza krepko pred drugimi konkurenti. Če sem natančen – niti ne toliko po vsebini kot po tem, kako ta vsebina deluje. Osrednji zaslon je nadpovprečen, motor in menjalnik pa preizkušena že v matični skupini Volkswagen. Nekaj podobnega poskušajo ponuditi Francozi v C3, a nekatere stvari preprosto ne delujejo, kot bi si uporabnik želel. Poleg nenatančno občutljivega osrednjega zaslona so včasih težave s povezavo Bluetooth, ko pa je ta končno vzpostavljena, sta zveza in zvok tako slaba, da ponavadi tisti na drugi strani hitro obupa. In, saj veste, brez telefona danes pač ne gre več. Po drugi strani pa je treba poudariti, da je motor sicer glasen, a povsem spodoben. 100-odstotno tišja alternativa je seveda električni Zoe. A njegova vožnja ni takšna, kot bi si jo vsakodnevno želel, tudi hipno delovanje motorja je včasih moteče. Če k temu prištejem še polnjenje v mokrem vremenu – hvala, ne! Logično bi po vsem povedanem bil verjetno najbolj primeren hibrid, a vsaj mene spet zmoti neskončnostopenjski menjalnik. Z njegovim oglašanjem preprosto nisem na ti, a kdor bo tak avto uporabljal zgolj v mestu in je ljubitelj glasne glasbe, z njim zagotovo ne bo zgrešil. Jaz pa se vračam k Ibizi.

Tomaž Porekar

Kaj izbrati v tako široki ponudbi avtomobilov ta trenutek? Primerljivost med njimi je velika, a redkokdaj lahko izbiramo v isti velikosti po pogonskem delu, torej s kakšnim motorjem bo opremljeno naše prevozno sredstvo. Prednosti in slabosti različnih pogonov lahko prav dobro pomagajo pri osebni izbiri, a le, če vemo, zakaj bomo avtomobil sploh uporabljali. Težje bo izbrati, če se ravnamo po sedanjem trenutku, ko so razmere glede tega, kateri pogon je najbolj 'čist' ali s političnega stališča najbolj zaželen. Primerjava štirih motornih sklopov, ki uporabljajo dizelsko gorivo, bencin ali elektriko, kakršno smo naredili, lahko pri nakupu pomaga, če vemo, kakšen je način naše vožnje in koliko avtomobil sploh uporabljamo. V tabeli o tem, koliko nas kaj stane, če smo bolj občasen voznik ali pa če smo z avtomobilom ves čas na cesti, bosta najbrž našli odgovor glede gospodarnosti.

Sam vem, da bi se za dizla odločil le, če bi se mi način življenja resno spremenil v smeri rednih potovanj, na primer, če bi živel kakšnih 50 kilometrov zunaj mesta, kamor bi se vozil v službo. Citroen je eden od redkih izdelovalcev, ki v tem razredu sploh še ponuja tovrsten pogon, C3 pa se zdi za tovrstno vožnjo zelo uporaben. Na drugem koncu izbire je Renaultov električni Zoe – dober dokaz, kako vsestransko uporaben je sodoben električni avtomobil. Izkušnje kažejo, da je tudi realni doseg z enim polnjenjem primerno uporaben in omogoča povsem enako uporabo kot s katerimkoli drugim avtom. Omejitve so pravzaprav le glede tega, ali in kje ga lahko polnimo, ko ga ne uporabljamo. Domači polnilni priključek je tu nujen in njegova izvedba je torej lahko odločilna, če se odločimo za elektriko. Ostaneta torej še dva 'bencinca'. Običajni v Seatu je takšen, da lahko zadovolji večino klasično usmerjenih kupcev. Prijetno poskočen motor in ročni menjalnik sta logična izbira, a več za udobje v vožnji in za pravo izbiro primernega prestavnega razmerja je prav prijeten dodatek, ki ga dobimo v hibridnem Yarisu. Toyota z njim dokazuje, da so njihove skoraj 20-letne izkušnje glede hibridnih pogonov tudi pomembne. Za lastno uporabo bi zato med četverico prednost dal hibridnemu Yarisu, v ožjem izboru z Zoejem bi mu dal prednost glede na primernejšo nabavno ceno.

Dušan Lukič

Vprašanje izbire med električnim, hibridnim, bencinskim ali dizelskim malčkom je na videz preprosto. Seveda, izbral bi električnega, brez pomisleka. Zoe ponuja dovolj dosega, se izkaže s prijazno hitrim 22-kilovatnim polnjenjem na javnih polnilnih postajah, navduši s tiho in živahno vožnjo, je praktičen ... A res? Okej, treba je priznati: izbira električnih avtomobilov v tem razredu (kar poglejte naš pregled na strani 66) je majhna. Zoe je skoraj edini, edina kolikor toliko primerljiva konkurenca sta Hyundaijev Ioniq in že malo ostareli KIA Soul EV. Največji minus ob izbiri bi bila seveda visoka nakupna cena, a že hiter pogled na naš izračun stroška vožnje da vedeti, da je takšen pogled napačen: primerjati je treba celoten strošek lastništva, in tu je električni avto popolnoma vštric s preostalo trojico. No ja, nismo upoštevali, da je treba za ležerno življenje dodati še strošek domače polnilne postaje z vgrajenim kablom z vgradnjo vred (nekje med tisočakom in dvema). Bi ga torej (če že ne Zoeja, ki je vendarle tehnološko, predvsem pri asistenčnih sistemih, kot Soul EV malo zastarel, pa vsaj Ioniqa) kupil? Ne – a le zato, ker še ne obstaja, takšen, ki bi ustrezal tako cenovnim kot tudi tehnološkim ter oblikovnim oziroma velikostnim željam.

Dizli v tem razredu (v redu, sam dizla tako ali tako ne bi kupil v nobenem razredu) odpadejo iz dveh razlogov: praktično niso na voljo s samodejnim menjalnikom, dizelska robatost in glasnost pa pri majhnih avtomobilih prideta še bolj do izraza. Priznam: po nekaj dneh v testnem dizlu, ki sem ga vozil, preden je v redakcijo prišla primerjana četverica, so bili prvi kilometri z Zoejem neznansko olajšanje. Pa je tu treba priznati, da je C3 v tem razredu med boljšimi, sploh pa me navduši oblikovno in z udobjem. Bencinec? Mnogo raje kot dizel, seveda (sploh takšno Ibizo, ki med manjše avtomobile spada le še po merah, nič več pa po tehniki in občutkih). Na voljo so tudi s samodejnim menjalnikom, celoten strošek ni nič višji kot pri konkurenci. Ampak, zakaj hudiča bi izbral bencinca, če lahko izberem bencinskega hibrida. Glede na pogoje uporabe našega družinskega avtomobila, ki večino kilometrov prevozi po mestu, je veliko boljša izbira. Pa še s kabli se ni treba ukvarjati (na prvi pogled neumen razlog, a ko zunaj dežuje, obleka pa je občutljivih barv, hitro postane zelo razumljiv). Hibrid naj bo, torej? Med to četverico zagotovo (in tudi v resnici je domači družinski avto hibrid), sicer pa ne. Sam bi, če bi bila na voljo oziroma ko bo na voljo, izbral peto izbiro: priključni hibrid. Električen, ko je treba in če je mogoče, brez skrbi, ko elektrike zmanjka.

Saša Kapetanovič

Tokratna primerjava je zelo specifična, saj smo tiste stvari, ki jih ponavadi postavljamo v ospredje, tokrat malce zanemarili in se popolnoma prelevili v potencialne lastnike teh vozil. Torej smo izbiro nekako prilagodili svojemu življenjskemu slogu, dnevni rutini in vsem prilagajanjem, ki spremljajo izbran avtomobil. Zato bi naslednje vrstice lahko vsak od vas zapisal po svoje in najbrž bi imel svoj prav, pa vseeno vam podajam svojo izbiro in pojasnilo te. Naj takoj odpišem dizelskega Citroena C3. Kot drugi avto pri hiši bi pri meni težko upravičil svoje dizelske atribute. Da smo si na jasnem: Citroenu kot takemu pravzaprav težko kaj zamerim in tudi v obširnejšem testu sem ga precej hvalil. Všeč so mi njegova urbana naravnanost, robustnost in vpadljiv stil.

Naslednji na seznamu za odpis je Toyota Yaris. Že res, da je hibrid in gre v pravo smer napredka, a si od takih hibridov želim več električne samostojnosti kot pa zgolj pomoč pri speljevanju. Z večjo baterijo, možnostjo polnjenja prek priključka in z višjo hitrostjo vožnje s pomočjo elektromotorja bi bil prva izbira. Zato se rajši spogledujem s sodobnim bencinarjem, ki je del izjemno simpatičnega in oblikovno všečnega paketa, imenovanega Seat Ibiza. Tih, umirjen in odziven motor vas bo nagrajeval s poskočnostjo, hkrati pa poraba ne bo toliko višja, da bi obžalovali, da niste izbrali dizla. Prva izbira? Težko mi gre na tipkovnico, ampak se vseeno opogumim in zapišem: električni Renault Zoe. Zdaj že menim, da so električni avti dosegli raven, ki jo nekako zahtevam, ko si ga predstavljam med opravljanjem naloge drugega avta pri hiši. Skoraj 200-kilometrski doseg je dovoljšen, da tudi vsakodnevno polnjenje ne predstavlja obveznosti, polnjenje na hitrih polnilnicah je postalo hipno opravilo, pa tudi pogled skozi ekonomično prizmo govori v prid tovrstni izbiri. Da ne govorimo o potencialu elektromotorjev in vsakokratnem navduševanju nad sunkovitimi pospeševanji …