Vzoren partner

Uvod se morda sliši kot ženitni oglas, a brez skrbi, še vedno držite pravo revijo v rokah. Zdaj vam je najbrž že jasno, da so pri Peugeotu Partnerja, svojega aduta v razredu enoprostorcev, preimenovali v Rifterja. Zakaj? Po besedah Jeana-Philippa Imparata naj bi Rifter na novo definiral vlogo podjetja v tem avtomobilskem razredu. Karkoli naj bi to pomenilo, priznamo, vseeno smo se lepo navadili na Partnerja (mimogrede, v tovornem programu bo Partner ostal Partner), pa tudi preostali dve znamki v koncernu PSA sta ostali pri istih imenih, zato bomo Rifterju dali novo priložnost, da se s svojo prisotnostjo zasidra v naš avtomobilski besednjak.

No, morda pa si je ravno zaradi nekaterih razlik, ki ga ločujejo od preostalih dveh koncernskih bratov, prislužil tudi novo ime. Če Oplov Combo s svojo umirjeno obliko nagovarja predvsem zadržane kupce in Citroenov Berlingo z drugačnostjo tiste, ki so malce zunaj okvirjev, je Peugeotova strategija pritegniti avanturiste. Ravno v ta namen so ga tudi 'dvignili' za tri centimetre in mu namenili nekaj zaščitnih plastik, s čimer želi pokazati, da je primeren tudi za vožnjo po manj urejenih voznih podlagah.

Če rečemo, da je notranjost tradicionalno peugeotovska, se bo slišalo, kot da ni nič posebnega, a ravno to ga še najbolj oddaljuje od Comba in Berlinga. Namreč, Rifterju so namenili zasnovo i-Cockpit, kar pomeni, da ima voznik pred seboj majhen, spodaj in zgoraj prirezan volanski obroč, tako je pogled na (analogne) merilnike prek volanskega obroča. In zanimivo, če smo v drugih Peugeotovih modelih s težavo popolnoma neovirano gledali na merilnike, so v Rifterju ti tako visoko dvignjeni, da je pogled popolnoma normalen. No, popolnoma normalna ni količina vseh predalov, ki obkrožajo potnike, saj jih je v Rifterju nešteto. In večina teh je res uporabnih in bogato odmerjenih. Recimo tisti, kar 186-litrski v sredinskem grebenu je poleg vsega še obložen s tkanino ter hlajen. Pa ne le za drobnarije, tudi za velike kose prtljage vam ne bi smelo zmanjkati prostora. 775 litrov prtljažnega prostora bi moralo zadostovati tudi za večje družinske premike, velika prtljažna vrata, ki zaradi svoje velikosti znajo ponagajati predvsem ženskemu delu družine, pa lahko ob dežju izkoristite tudi kot nadstrešek. Še nekaj besed glede uporabnosti: jasno, drsna vrata ostajajo zaščitni znak tovrstnih enoprostorcev in ogromno pripomorejo k lažjemu dostopu do zadnje klopi. Trije potniki bodo tam našli precej prostora v vse smeri, če pa pripenjate otroške sedeže, se boste morali malce potruditi, saj so vpetja ISOFIX dobro skrita v notranjosti naslonov.

V skladu z aktualnimi trendi je tudi novi Rifter opremljen s pomembnimi varnostnimi tehnologijami in asistenčnimi sistemi. Radarski tempomat, opozorilnik za nenadno menjavo voznega pasu in sistem za zaznavanje vozila v mrtvem kotu si zaslužijo pohvale, malce manj pa smo bili navdušeni nad sistemom za ohranjanje vozila v voznem pasu. Ta deluje po sistemu 'odbijanja' od črt na vozni površini, poleg vsega pa se ob vsakem zagonu avta vsakič vklopi, tudi če ga pred tem ročno sami izklopimo. Testnega Rifterja je poganjal znani štirivaljni BlueHDi 100, ki predstavlja srednjo izbiro v družini dizelskih agregatov. Številka v imenu nam pove, o kakšni 'konjenici' je govora, mi pa vam povemo, da je ta na meji, ki jo avtomobil takšne velikosti zahteva za spodobne premike. O nižji niti ne razmišljajte, višjo pa vam svetujemo, če želite motor spojiti s samodejnim menjalnikom, kajti šibkejši različici sta na voljo le s petstopenjskim ročnim menjalnikom. Delovanju tega sicer težko kaj zamerimo, a pri večji količini avtocestnih kilometrov hitro začnete pogrešati šesto prestavo. Če ste v osnovi imuni za vsesplošno invazijo križancev, je za slabih 19 tisočakov tak enoprostorec lahko zelo pametna izbira za vašo družino. Nekateri bi celo rekli, da v njem vidijo idealnega partnerja. Pardon, Rifterja.