Renault Scénic 2.0 16V Dynamique Luxe

No, Renault je prostor v nižjem srednjem avtomobilskem razredu že ustvaril. Govorimo seveda o Scénicu, ki je leta 1996 z zamislijo o limuzinskem kombiju nižjega srednjega razreda pretresel takratno dojemanje avtomobilskega sveta.

Da je bila zamisel zadetek v polno, potrjuje tudi več kot 2, 2 milijona kupcev, ki so do sedaj posegli po njem. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da kupci ne prehajajo samo z avtomobilov nižjega srednjega razreda, ampak bežijo tudi od avtomobilov srednjega razreda. In zakaj?

Poglavitna prednost limuzinskih kombijev vseh velikosti je zagotovo dobra izraba prostora v vozilu, ki ga je ob podani zunanji dolžini avtomobila običajno tudi več na voljo kot pri kombilimuzinskih različicah osnovnih modelov. In kako so se snovanja novega Scénica Renaultovci lotili tokrat? Kratko in jedrnato, povsem enako kot pred sedmimi leti pri prvem Scénicu, le z nekaterimi rahlimi izboljšavami prvotne zasnove.

Nadgradnja prvega Scénica

Kot že pred sedmimi leti so tudi zdaj vzeli za osnovo petvratnega Mégana, mu dozidali podstrešje in zadnjo sedežno klop odstranili iz vozila ter jo nadomestili s tremi posameznimi sedeži. Ti so vzdolžno pomični, prekucljivi in jih je mogoče dokaj lahko odstraniti iz vozila (masa posameznega sedeža je 15, 5 kilograma). Pri tem ponuja Scénic v osnovi ne ravno rekordnih 430 litrov prtljažnika, če pa zadnje sedeže pomaknete za 12 centimetrov naprej, pridobite še dodatnih 50 litrov prtljažnika, skupaj torej 480 litrov. Prostornina, ki je v obeh primerih pod razrednim povprečjem.

Z razrednim povprečjem se spogleduje tudi prilagodljivost prtljažnika, ki jo omogočajo premični sedeži v drugi vrsti. Za uporabno nizkega se izkaže nakladalni rob, ki je dvignjen od tal za 570 milimetrov. Renaultovi inženirji pa se niso ustavili tu, ampak so uporabnost celotne zasnove vozila stopnjevali tudi v potniškem prostoru.

91 litrov odlagalnih prostorov

Tako so zgodbo o uporabni notranjosti nadaljevali z razvrščanjem številnih odlagalnih predalov in poličk. Te so vtaknili povsod, kjer je ostalo vsaj malo »odvečnega« prostora. Tako so skrili en razmeroma plitev in pogojno uporaben predalček pod zadnji levi sedež, štiri pokrite prostore so, podobno kot pri starem Scénicu in novem Méganu, »potopili« v dvojno dno vozila pod noge prednjih in zadnjih potnikov.

Za dva predala so našli dovolj prostora tudi pod prednjima sedežema, v obloge vseh štirih vrat so vdelali velike odlagalne žepe, pod opori za roki v oblogi prednjih vrat pa so dodali še dva pokrita predala. Posebnost novega Scénica, ki je novost tudi na splošno v avtomobilizmu, je gotovo konzola, nameščena med prednjima sedežema. »Opremljena« je z dvema predaloma, od katerih se prednji pohvali z 12 litri prostornine in je tako drugi največji odlagalni prostor v kabini, zadnji pa premore »le« tri litre prostora. Največji je namreč še za 5 litrov prostornejši 17-litrski predal pred sovoznikom, ki je hkrati tudi hlajen in osvetljen, a na žalost njegove vsebine ne morete zakleniti.

Druga posebnost konzole je možnost njenega vzdolžnega pomikanja, s tem da znaša njen celoten gib natanko 304 milimetre. Eh, Renaultovci, ali niste mogli raztegniti vodil vsaj še za en milimeter, da bi bila številka okrogla?

Morda se kakšen poznavalec novega Mégana sprašuje, kje je letalska ročica mehanske zavore, če je zdaj tam odlagalna konzola s predaloma. Odgovor se glasi, da so jo razvojniki premaknili na armaturno ploščo, pri tem pa uporabili sistem, ki je poznan že iz Vel Satisa in Espacea. Pri slednjih namreč nalogo proženja polsamodejne (pri speljevanju se sama sprosti) mehanske zavore prevzema elektromotor.

Če ste se med prebiranjem besedila odločili prešteti na prste vse predale, ki jih skriva Scénic v potniškem delu, potem ste zagotovo že ugotovili, da vam je prstov zmanjkalo. Pa vendar se dejanska slika o uporabnosti številne zasedbe predalčkov izkaže za slabšo, kot se sprva zdi. Med naštetimi predali se med vsakdanjo uporabo, ko se želite med vožnjo znebiti predvsem drobnarij, kot so telefon, denarnica, ključi od stanovanja in podobna krama, še najbolj izkažejo žepi v vratnih oblogah. Večina drugih je namreč bodisi prevelikih, tako da se v njih predmeti drsajo in ropotajo, ali pa so nameščeni odročno, tako da je vsakokratno odlaganje drobnarij vanje zamudno in nepriročno.

Za toliko bolj priročna se izkažejo zadnja vrata oziroma pokrov prtljažnika. Pri njem si lahko, za doplačilo 49.800 SIT, omislite uporabno ločeno odpiranje zadnje šipe in s tem dostopate do vsebine v prtljažniku po krajši poti. Toda pozor: ko je avtomobil umazan, obstaja nevarnost, da se bo nekaj umazanije z zadka zaradi razmeroma visokega roba odprtine znašlo na vaših oblačilih, ko boste posegali v notranjost.

Pri razvrščanju prtljage po prtljažniku bo na pomoč priskočila tudi možnost vpenjanja police prtljažnika na dve višini. Tako služi zgornja namestitev »le« za zaščito prtljage pred neželenimi pogledi, druga (nižja) namestitev police pa loči prtljažnik v dve nadstropji, kar omogoča odlaganje tudi bolj krhkih predmetov na dno prtljažnika.

Omenili smo tudi že zadnje tri vzdolžno pomične sedeže, nismo pa povedali, da lahko uravnavate tudi naklon njihovih naslonov, kar še izboljša počutje potnikov na zadnjih sedežih. A kot tolikokrat doslej, tudi zdaj ponavljamo, da ni vse zlato, kar se sveti. Tokrat je vzrok nevšečnosti v testnem Scénicu vgrajeno panoramsko strešno okno, ki je znova pobralo nekaj višinskih centimetrov, namenjenih glavam zadnjih potnikov.

Glede na to, da novega Scénica še nismo »dobili v roke« brez panoramske strehe, bomo predvideli »škodo« zgolj na podlagi meritev, opravljenih v notranjosti bližnjega sorodnika - Mégana. Glede na sorodnost obeh avtomobilov in podobnost tehnične izvedbe panoramskih streh pa ne najdemo nobenega razloga, da ne bi mogli predvideti enakega pomanjkanja centimetrov tudi pri Scénicu, ki naj bi tako znašala približno 5 centimetrov. Ravno odsotnost slednjih pa krivimo, da za glave zadnjih potnikov, če so ti višji od 1, 75 metra, zmanjka prostora, medtem ko je za glavi voznika in sovoznika na prednjih sedežih vedno dobro poskrbljeno.

Da je razlika med prednjimi in zadnjimi sedeži tako očitna, je kriva tudi oblika Scénica. Ta namreč narekuje, da se streha od srednjega stebrička proti zadku opazno spušča, kar nedvomno pobere nekaj centimetrov nad glavami zadnjih potnikov. Glede prostora so Renaultovi za voznika torej dobro poskrbeli, kako pa je urejen njegov delovni prostor?

Scénic s pridihom Espacea

Osnovne poteze armaturne plošče so povzete po Méganu, a le osnovne poteze, vse drugo so razvili na novo ali si sposodili v hiši pri drugih modelih. Tako so merilnike pomaknili na vrh in proti sredini plošče, kjer so se z digitaliziranim prikazom in grafično podobo močno približali videzu Espaceovih števcev. Hkrati se je spremenila tudi osvetlitev, ki je zdaj zelena (Mégane ima oranžno).

Ko bo voznik prvič sedel za volanski obroč, bo nedvomno začutil njegovo povezanost s predhodnikom, Scénicom prve generacije. Glede na to, da so pri novem Méganu eno njegovih največjih zamer (preveč položen volanski obroč) odpravili, smo enako pričakovali tudi pri Scénicu, a se to ni zgodilo. No, vsaj ne v tako velikem obsegu, kot smo predvidevali in želeli. Že res, da je obroč zdaj malo bolj pokončen kot doslej, a vendar še vedno premalo, da voznika pri njegovem sukanju to ne bi motilo.

Samo ne motor 2.0 16V!

Če smo čisto odkriti, ne vemo točno, zakaj bi nekdo v Scénicu izbral dvolitrski bencinski motor. Da bo z njim dirkal? Dvomimo, saj si človek ni izmislil limuzinskega kombija, da bi z njim tekmoval na cestnohitrostnih dirkah. Da bo z njim hitro potoval? Že bolj verjetno. Da bo z njim varčeval? Težko verjamemo!

Že res, da povprečna poraba na testu z 9, 5 litra ni bila katastrofalno velika, toda prepričani smo, da bo najmočnejša turbodizelska različica Scénica ob enaki povprečni hitrosti požrla vsaj dva litra goriva manj kot bencinski brat. Po drugi strani je lahko dober nakup tudi motor 1.6 16V, ki se je v Méganu že izkazal, v Scénicu pa ga ta naloga še čaka.

Podobno kot izbrani motor so po zmogljivostih rahlo nadpovprečne tudi zavore. Od voznika zaradi močne servoojačitve zavornega učinka prvih nekaj kilometrov zahtevajo malo privajanja, a za varnost v prometu je veliko pomembnejša kratka zavorna pot. Ta sicer ni rekordno kratka, a kljub temu prekosi pričakovani rezultat v tem avtomobilskem razredu.

Kot vsak limuzinski kombi

Natanko tako! Scénic se na cesti obnaša kot vsak drug limuzinski kombi. Visok položaj za volanom izboljšuje preglednost okoli vozila. Podvozje zaradi udobnega vzmetenja učinkovito prestreza neravnine, a se zato tudi visoka karoserija med ovinki opazno nagiba. Da se ne boste s prevelikim veseljem preganjali skozi ovinke, poskrbita tudi krmilni mehanizem in za doplačilo dobavljiv neizklopljiv sistem ESP. Tako je volan slabo povratno poveden in povprečno odziven. V primeru zdrsa vozila pa učinkovit sistem ESP odločno in zanesljivo umiri drseče vozilo.

Da bi odkrili naslednjo neprijetnost Scénica, pa vam avtomobila sploh ni treba priganjati. Zadostuje že počasna vožnja prek ležečih policajev ali vožnja na robnik oziroma z njega, da vzvojne sile zvijejo karoserijo, na kar opozori tudi škripanje njene konstrukcije.

Izbrati ali ne? Izbrati!

Odgovor, ki glede na zgodovino Scénica niti ni tako zelo presenetljiv, saj so ga upoštevali že številni kupci starega Scénica! Vedite pa, da s tem podpiramo nakup Scenica kot vozila samega in njegove zasnove, ne pa tudi njegove dvolitrske motorne različice.

Tako se poglavitne prednosti novega Scénica skrivajo v še boljši izrabi notranjega prostora (v primerjavi s predhodnikom), pri čemer so Renaultovci končno odpravili ali omilili nekatere stare zamere.

Na drugi strani imamo dvolitrski motor, ki nas v nobenem pogledu ni prepričal. Človek sicer z njim razmeroma hitro nabira kilometre, toda nikakor ne toliko hitreje, da bi bilo doplačilo 280.000 SIT smiselno. Govorimo seveda o doplačilu za 15, 5 kilovata največje moči, štiri decilitre motorne prostornine in eno prestavo več v menjalniku Scénica 2.0 16V, ko ga primerjamo s Scénicom 1.6 16V (obakrat z enakim paketom opreme).

Na voljo je še Scénic 1.9 dCi, vendar je ta že 230 tolarskih tisočakov dražji od 2.0 16V, pri tem pa ima enako število prestav v menjalniku, 10, 5 kilovata manj pod prednjim pokrovom in povzroča manjši vakuum v posodi za gorivo. Tako predvidevamo, da motor 1.9 dCi na isti poti požre vsaj dva litra manj kot trenutno najmočnejši bencinski brat.

Tako, prišli smo do konca. Upamo, da smo vam odločitev o nakupu novega limuzinskega kombija vsaj malo olajšali. Če nič drugega, zdaj veste, da je Scénic v osnovi dober nakup, medtem ko njegova najmočnejša bencinska različica ne prepriča.

Peter Humar

Foto Saša: Kapetanovič, arhiv