Škoda Roomster 1.6 16V Sport

Luka Špik, ki ga vidite poleg povsem novega Škodinega Roomsterja, se je ekskluzivno postavil pred objektiv našemu fotografu Alešu, ko se je ravno odpravljal na veslaški trening. Že tako (vedno) dobrovoljni Luka je bil zaradi novega avtomobila še boljše volje. »Prostora mu res ne manjka, « so bile izrečene besede odobravanja. Mi mu lahko le pritrdimo, kajti v tako prostorni Škodi se res še nikoli nismo vozili.

Ekipi inženirjev je uspelo narediti zanimivo fuzijo iz avtomobilskih kosov v domači tovarni. Sprednji del je mehansko gledano od Fabie, zadnji od Octavie, prostor vmes pa so zasnovali povsem na novo. In to se mu tudi vidi, tako navzven kot v notranjosti. Oblika Roomsterja je vsekakor nenavadna, vse prej kot klasična ali nekaj, kar smo že videli.

Nekaterim morda ni všeč in jih moti pomanjkanje simetrije ali nenavadne linije okrog šip na sprednjih vratih, toda naša izkušnja iz vsakdanjega življenja, ko smo uporabljali avto tako kot vsak povprečni Slovenec, je presenetljiva. Ljudje in znanci, ki smo jih srečavali spotoma, so z velikim navdušenjem odobravali Roomsterjevo podobo. Čestitke torej fantom na Češkem, saj so očitno naredili avto, ki veliko večino ljudi ’nakuri’ že samo ob pogledu nanj.

In roko na srce, tudi v naši redakciji je vsaj polovici sodelavcev všeč sveže in drugačno oblikovanje, res pa je, da se najde tudi kdo, ki mu avto sploh ni všeč.

Podrobnejši pogled na detajle razkriva dobro končno izdelavo, ki je povsem na ravni Volkswagna, ki kot šef koncerna skrbi, da so tudi Škode narejene ’po nemško natančno’, če smemo uporabiti ta izraz.

Je pa tudi res, da niso bili povsem inovativni, saj sprednji del precej očitno spominja na BMW-jeve avtomobile. Na maski s pokončnimi režami za zrak in kromirano obrobo si zlahka predstavljamo značilno BMW-jevo ’ledvičko’, če bi jo po sredini razdelila pokončna kromirana letvica. Skoraj nič domišljije pa ne bi potrebovali, če bi

si Roomsterjeva žarometa želeli predstavljati na BMW-jevi Enici.

A pustimo sprednji del in se premaknimo malce nazaj, samo do voznikovih in sovoznikovih vrat. Tu je namreč jedro večine polemik. Ali sta vam ošiljena sprednji spodnji in zadnji zgornji vogal na šipah všeč ali ne, prepuščamo vam, saj pri videzu velja pravilo, da imajo vsake oči svojega ’malarja’.

Moramo pa omeniti pomanjkljivost te ošiljenosti. Zgornji zadnji vogal na vratih je zoprno oster. Ker je zašiljen v špico, ki se predvsem ob vstopanju na sprednja sedeža nevarno približa glavi v predelu senc, in ker tesnilna guma ne zaščiti popolnoma kovinskega ostrega vogala, boste morali biti med vstopanjem veliko previdnejši, kot bi bili pri večini drugih avtomobilov v tem razredu.

Na srečo je pri zadnjem paru stranskih vrat bolje poskrbljeno za varnost in dostop. Vrata se namreč odpirajo na široko, tako da je dostop do zadnjih treh sedežev preprost tudi za starejše ljudi. Ko smo že pri vratih, bi radi opozorili še na prtljažna vrata, ki se sicer visoko odprejo z dobro dostopnim stikalom pod Škodino značko, toda visok spodnji rob prtljažnika oteži pospravljanje prtljage, s čimer avto izgubi točke. Veliko ljubša bi nam bila rešitev, kakršno imajo nekoliko bolj dostavniški limuzinski kombiji (Kangoo, Partner, Berlingo . . ), ki nimajo tega robu in vanj enostavneje in hitreje zložiš več prtljage.

Sicer pa k samemu prtljažniku in njegovi prilagodljivosti nimamo več nobene pripombe, saj v osnovnem položaju meri najmanj 450 litrov oziroma 530 litrov, če so zadnji trije sedeži (Roomster nima klopi, ampak posamično vpete sedeže) vzdolžno pomaknjeni povsem naprej. Sedeži se sicer lahko premaknejo naprej oziroma nazaj za kar 15 centimetrov, v vsakem primeru pa bodo na njih otroci še vedno sedeli dovolj udobno, saj prostora za kolena ne primanjkuje.

Zaplete se le pri odraslih potnikih, ali če bi želeli v zadnji vrsti sedežev voziti tri majhne otroke, ki še potrebujejo otroški sedež. Potnika na levi in desni strani bosta sedela dobro, medtem ko je sredinski sedež bolj zasilen kot udoben. Enako je z otroškimi sedeži. Dva sedeža boste lahko namestili brez težav, medtem ko trije nikakor ne gredo v vrsto. Čeprav je širina med vrati po Škodinih podatkih 1.400 milimetrov, je za petčlansko družino z majhnimi otroki premalo prostora na sedežih.

A tričlanska družina je za nas že nadpovprečno velika in bi verjetno tako ali tako morala kupiti večji avtomobil. Škodin ’mini enoprostorec’ namreč kljub vsemu ni velikan po zunanjih merah, saj v dolžino meri dobra 4, 2 metra, v širino in višino pa 1, 6 metra.

Moramo pa zadnje sedeže tudi pohvaliti, saj se jih z lahkoto upravlja. Vzvod za sprostitev zaklepnega mehanizma ali le za preklop sedeža je dobro dosegljiv, sam poteg vzvoda pa tako lahek, da bo sedež brez težav odstranila tudi ženska. Tudi sam sedež ni težak, še več, je med najlažjimi, če že ne najlažji od vseh sedežev, ki smo jih kadarkoli odstranjevali iz testnih avtomobilov. To je Škodina plemenita gesta, saj upošteva ženske in zdravje vaše hrbtenice.

Ko že omenjamo sedeže, je prav, da pohvalimo tudi prednja, ki sta zaradi paketa opreme Sport nadpovprečno bočno oprijemljiva. Dobra novica je tudi, da nista preveč oprijemljiva, kar bi marsikaterega povprečnega uporabnika lahko tudi zmotilo. Saj veste, nikomur ni všeč, če vsakokrat, ko sede v avto, s hrbtom ali rebri začuti poudarjena stranska robova naslonjala sedeža. Na kratko povedano, sedeži so športni, niso pa dirkalni. In to je v Roomsterjevem primeru dobro.

Pri Škodi so na našem trgu ponudili tri pakete opreme, Style, Comfort in Sport. No, za zadnjega lahko rečemo, da ima skoraj vse, kar bi si poželeli tudi razvajeni kupci. Trikraki športni volanski obroč, ki so ga oblekli v usnje (usnje je tudi na manšeti prestavne ročice in ročni zavori), je možno nastaviti po višini in globini, za varnost skrbita ABS in ASR (ABS in štiri varnostne blazine so sicer tudi v povsem osnovnem Roomsterju serijski).

Tu so še športna, 16-palčna lita platišča, par meglenk, ki ob zasuku volana posvetita v ovinek, in seveda kakovosten avtoradio s CD- in MP3-predvajalnikom ter osmimi zvočniki. Pozdravljamo pa odločitev, da je že osnovni Roomster opremljen s klimatsko napravo in z električnim paketom (pomik stekel in zunanjih ogledal). Vse, kar smo pogrešali, so bili gumbi na volanu in bolj oprijemljivo (nedrseče) dno v zgornjem predalčku pred sovoznikom (predmeti se ves čas kotalijo sem ter tja in povzročajo zoprn zvok), in udobje bi bilo popolno.

Četudi se njegova odlična lega na cesti povsem sklada z imenom paketa opreme Sport, Roomster ni športen avtomobil. Je pa dobro to, da voznik, ki želi nekoliko živahneje odpeljati ovinek, ne bo razočaran ob kakšnem ’čigumijastem’ odzivu podvozja, ampak le navdušen nad natančnim volanom, ki ga sprednji par koles tudi zaradi dovolj čvrstega vpetja in blažilnikov poslušno uboga.

K sami vodljivosti zato res nimamo niti ene pripombe. Ta Roomster si na področju voznosti in zaradi zanesljive lege na cesti tudi na področju varnosti zasluži nepričakovano visoke ocene. Da, vse to je bilo prijetno presenečenje za nas.

Za vse, ki cenite udobje za volanom, pa moramo še dodati, da kljub športnemu pridihu ni zoprnih prenosov tresljajev in udarcev s ceste prek avtomobila in sedežev na potnike v avtomobilu. Voznik in sovoznik se bosta vozila najudobneje, medtem ko so zadnji sedeži na sedalnem delu in naslonjalu za odtenek preveč ravni, če bi hoteli živahno odpeljati serijo ovinkov.

Živahnosti samemu avtomobilu sicer ne manjka. Prehitevanje kolone je varno in hitro zaradi 1, 6-litrskega bencinskega motorja. Od mirovanja pa do 100 kilometrov na uro Roomster, ki sicer prazen tehta tono in 175 kilogramov, pospeši v dobrih 12 sekundah. Tudi končna hitrost je za ta avtomobilski razred zavidljiva, saj doseže 184 kilometrov na uro.

Seveda ob zmogljivostih ne moremo mimo porabe goriva. Ta je glede na 105 ’konjev’ v 16-ventilskem motorju znašala 9, 5 litra na 100 prevoženih kilometrov. Lahko bi bila tudi manjša, ni pa pretirana. No, najmanjša je bila pri zmerni vožnji, in sicer 7, 3 litra. Ob priganjanju pa je zrasla na malenkost več kot 11 litrov. Ob tem bi dodali, da smo prav na avtocesti, kjer je bila poraba največja, pogrešali šesto prestavo v menjalniku. Upamo, da jo bo Roomster dobil čim prej, ne nazadnje pa bi kakšen šeststopenjski menjalnik, primeren za ta avto, našli celo na tovarniških policah v Volksburgu.

Sedanji menjalnik, h kateremu nimamo večjih pripomb, saj pretika hitro in dovolj natančno, je trenutno edina izbira pri Roomsterju. Prav model s tem motorjem pa bo na voljo tudi s šeststopenjskim samodejnim Tiptronicom.

Pogled na cenik pa žal ne razveseli tako, kot nas je razveseljeval Roomster med testom. Že najcenejši (1.2 Style) stane skoraj tri milijone, z najmočnejšim bencinskim motorjem in opremo Sport pa skoraj 3, 7 milijona tolarjev.

Ker pa je imel testni Roomster še panoramsko streho, samodejno klimatsko napravo, strešne nosilce, bogat potovalni računalnik, dinamične žaromete in nosilec koles v prtljažniku (če naštejemo le glavne dobrote s seznama dodatne opreme), za ceno dobrih štiri milijone tolarjev ne moremo zapisati, da je ugodna. Toliko je vseeno veliko, pa čeprav je avtomobil test prestal brez zares omembe vredne graje in mu ne moremo pravzaprav ničesar očitati. Res pa je, da danes ljudje ob znamki Škoda ne pomislijo več na poceni češke avtomobile.

Peter Kavčič

Foto: Aleš Pavletič