Test: Honda Civic 1.8i ES (4 vrata)

Saj vem, najprej me boste napadli zaradi besedne zveze nižjega cenovnega razreda. Taka Honda, vsaj z gledišča današnjih težkih ekonomskih časov, ni ravno poceni, primerjava s tekmeci (in njihovo založenostjo z opremo) pa pokaže, da tudi (pretirano) draga ne. Če pa ste se spotaknili ob besedo nižjega, potem vam povem, da obstajajo tudi limuzine ranga BMW M3. Saj ste razumeli moj namig, kajne, da je cenovna umeščenost pač odvisna od debeline denarnice, ta pa diktira vaše gledišče. Kar je za enega poceni, je za marsikoga nedosegljivo.

Štirivratna Honda Civic je oblikovno diskretna, skoraj bi rekli siva miš. Dokler jo gledate samo zunaj, bo le redke navdušila (pa še ti so večinoma že zapriseženi 'hondaši', ki so znamki skoraj fanatično privrženi), večino pa pustila povsem ravnodušne. Svoje gene odkrije šele notranjost, po prvih kilometrih pa tudi tehnika.

Dvodelna digitalna armaturna plošča mogoče ni najboljši marketinški prijem za potencialne kupce, če jih šablonsko označimo za starejše in umirjene voznike, toda po stotih kilometrih se jih navadiš, po prvem tisočaku pa vzljubiš. Prednosti? Preglednost, kar lahko pripišemo tudi velikim digitalnim zapisom, in logična razporejenost bosta pritegnili tudi tiste, ki sicer niso največji pristaši novodobnih računalniških zapisov.

Tudi dvonadstropni gradnji nič ne manjka: volanski obroč je točno med njima, zato preglednost vsaj pri povprečno velikih voznikih ne bo trpela. Zanimiv je zeleni gumb ECON: z njim ukazujemo tehniki in elektroniki, da delujeta najbolj varčno in s tem najmanj obremenjujoče za okolje, obenem pa na teh prepogosto nagnetenih slovenskih cestah tudi v varčnem režimu delovanja ne bomo ravno premikajoča se šikana. Prav nasprotno.

Žal dobite limuzinskega Civica zgolj z bencinskim 1,8-litrskim motorjem, kar je po svoje škoda, saj bi mu verjetno bolj pristajal 2,2-litrski turbodizel. Ne glede na manjšo prostornino (ali pa prav zaradi nje) motor daje občutek, da ljubi pogumne. Če ste nežni s stopalko za plin, bo prav pohleven, z višanjem vrtljajev pa postane prav prijetno športen.

Če imate občutek, da so 104 kilovati (ali bi morali govoriti o bolj domačih 141 'konjih'?) premalo, pa vas potolažim, da ima šeststopenjski menjalnik zelo kratka prestavna razmerja. Zato je občutek bolj športen, kot bi mu pripisali na prvi pogled, svoje pa prispevajo še natančen servovolan, trše podvozje in natančnost mehanike, ki je vsem Hondam očitno prirojena. Menjalnik je celo tako 'kratek', da se motor v šesti prestavi pri avtocestni hitrosti vrti že s 3.500 vrtljaji, kar smo mu šteli kot slabost.

Pravite, da je za ta motor 3.500 vrtljajev zgolj lahek obrok, saj se prav rad zavrti do skoraj 7.000 vrtljajev? Prav imate, to zanj res ni neki napor, prej poslanstvo glede na vrtino in gib (81 in 87 mm), ki največjo moč daje šele pri 6.500 vrtljajih, vendar je takrat že precej glasen. Žal niso vsi navdušeni nad melodijo motorja, saj bi žena raje poslušala glasbo, otroci pa pravljice. In ko smo že pri otrocih: zadnji sedeži bodo zlahka gostili tudi 180-centimetrske pubertetnike, le pri vstopu morajo paziti na glavo.

Malce manj rekorden glede na petvratno različico pa je prtljažnik: medtem ko je klasični Civic s svojimi 470 litri skoraj fenomen (novi Golf ima le 380-litrskega!), je limuzinski zgolj povprečen, zaradi manjše odprtine pa tudi manj uporaben. Spodnji deli zadnjih zvočnikov so precej izpostavljeni, kar še oteži namero polnjenja prtljažnika do zadnjega kotička.

Testni primerek je bil kar dobro založen z opremo, saj je imel 16-palčna aluminijasta platišča, štiri varnostne blazine in dve varnostni zavesi, stabilnostni VSA (Hondin ESP), kamero za vzvratno vožnjo, tempomat z omejevalnikom hitrosti, ksenonske žaromete (z bliskovitim odzivom na temnejše okolje), radio s CD-predvajalnikom in priključkom USB, samodejno klimatsko napravo, gretje prednjih sedežev, parkirna tipala na zadku itd.

Med slabosti smo mu pripisali odsotnost sistema prostoročnega telefoniranja, nekatere pa bo zmotilo tudi dejstvo, da spredaj nima parkirnih tipal. Nekaj pomanjkljivosti smo opazili tudi v notranjosti, zato pri kakovosti izdelave ni dobil vseh točk. Je to davek na dejstvo, da je štirivratna limuzina narejena v Turčiji?

Genetskega zapisa tudi štirivratni Civic ne more skriti, čeprav že nestrpno pričakujemo kombijevsko različico, na katero pa bo treba počakati še najmanj leto dni. Upajmo, da takrat pri Hondi ne bodo ponovili napake, kot so jo pri štirivratni limuzini, ki ponuja zgolj bencinski motor.

Besedilo: Aljoša Mrak