Test: Honda Jazz Hybrid Elegance

Osnova je dobra, ideja še boljša: zakaj ne bi tehnike iz Insighta in CR-Z-ja prenes­li še na Jazza, ki bi tako postal pravi mest­ni enoprostorski hibrid. Tudi edini, torej brez konkurence. Rečeno – storjeno. Jazz ima v osnovi kar nekaj adutov v rokavu, ki kar kličejo k elektrifikaciji.

Brez slabe vesti bi mu pripisali igrivo upravlja­n­je, ki ne bo postalo nočna mora tudi v prenatrpanih mestnih središčih (nekateri centri so že dostopni zgolj hibridom oziroma električnim avtomobilom, kar bo v prihodnosti vedno bolj pogosta praksa!), prostornost potniške kabine in prtljažnega prostora bi lahko postavili v avtomobilski razred višje (hej, 300 osnovnih litrov oziroma 1.320 litrov ob preklopljeni zadnji klopi je naravnost navdušujoče, čeprav je hibridnež zaradi dodatnega pogonskega skopa pri preklopljeni zadnji klopi izgubil ravno dno), da o Hondini vrhunski kakovosti izdelave sploh ne govorimo.

Tudi hibridnega sklopa, da smo si na jasnem. Potem pogledamo k ceni in si s polno denarnico mislimo: saj je za hibrid kar poceni, čeprav sta večja Toyota Prius ali hibridni Auris v sosednjem prodajnem prostoru huda tekmeca. Če pa denarnica ni tako polna, potem je skoraj 20 tisočakov hudo velik zalogaj za mestnega potepina z dodatnim elektromotorjem, ki pa zgolj pomaga pri delu bencinskemu.

Kot rečeno, je tehnika že znana iz Hondinih večjih avtomobilov. Bencinskemu 1,3-litrskemu motorju pri polnem plinu priskoči na pomoč še elektromotor, ki zagotovi dodatno mero njutonmetrov. Zaradi dodatnega elektromotorja in 70 kilogramov nikelj-kovinsko-hibridnih baterij znamke Panasonic je sicer izgubil nekaj litrov v prtljažniku, vendar še vedno ostane res velliiiko prostora, ki ga lahko s pridom izkoristi tudi številnejša družina. Škoda, da zadnja klop ni vzdolžno pomična, sicer pa se lahko samo z eno potezo sedalni del in naslon skrijeta (v razmerju tretjina : dve tretjini) v predel za noge.

Če bi nadomestno gumo zamenjali s kitom za začasno polnjenje, bi lahko bilo še bolje, a glede na slabe izkušnje s pogojno uporabnimi alternativnimi sistemi bi tudi avtomagazinovci stavili na klasiko. Zato bomo Hondo pohvalili, da ni podlegla histeriji, kjer je vsak gram ali milimeter pomemben, pa če je to s stališča uporabnika pomembno (beri: uporabno) ali ne.

Motor z notranjim zgorevanjem in elektromotor zelo suvereno premakneta Jazza z mesta, zato se ne čudite, če vam sopot­niki ne bodo verjeli, da je pod motornim pokrovom le prostorninsko majhen motor. Neskončnostopenjski menjalnik CVT poskrbi, da je prestavno razmerje vedno idealno. Super, a z eno veliko pomanjkljivostjo: pripraviti se morate, da boste živeli v hrupu, ki ga proizvaja menjalnik pri polnem plinu. Ta precej spominja na trušč, ki ga povzročata drseča sklopka ali sodoben mestni avtobus.Klanci postanejo nočna mora in zdi se, da je vrhniški klanec na primorski avtocesti podoben izziv za hibridnega Jazza kot osvojitev Triglava za prvošolčka.

A tudi zato (ali predvsem zaradi tega) so pri Hondi pripravili dva načina premikanja. Prvi je umirjeni, varčni in … no, asketski. Če želite porabo zmanjšati pod šest litrov na 100 prevoženih kilometrov, morate v slogu Ni pomembno, kaj voziš, ampak tudi, kako voziš uporabljati upokojenski način. Ni me sram priznati, da sem po dveh dnevih takega načina vožnje obupal. Takrat je namreč treba zgolj božati stopalko za plin, se voziti strogo po omejit­vah in se čim bolj prilagajati prometu, da ni samo pospeševanja in zaviranja. ­

Prvi dan sem se po mestu vozil kot tipičen penzionist, se vlekel iz križišča do križiš­ča ter se bolj kot s prometom kratkočasil z opazovanjem pomanjkljivo oblečenih mladenk in obcestnih reklamnih panojev. Ko je potovalni računalnik na moje vesel­je kazal trenutno porabo okoli pet litrov, sem dobil dodaten zagon ter se odločil, da dam vse od sebe.

Varčnemu načinu vožnje (zelena tipka ECON ON) sem pomagal še z izklopom klimatske naprave in avtoradia, da bom res ekološki. Vse za znanost, sem si rekel in se po nekajurnem trpinčenju v pregreti notranjosti ter solo petju, ki verjetno ne bi bilo primerno za oddajo Slovenija ima talent, obupal.

Mogoče bi z odpovedovanjem dosegel porabo 4,5 litra, a hudiča, če se mora voznik prilagajati tehniki, in ne obratno, je to slaba rešitev. Zato sem izbral veliko bolj življenjsko rešitev: ECON OFF, program S pri menjalniku in ročno pretikanje prek obvolanskih ročic. Hrupnost dvojice CVT-motor se je po zaslugi prednastavljenih sedmih prestavah bistveno zmanjšala, neprimerno bolje pa se bo počutil tudi ­voznik.

Pa ne le zaradi vklopljene klimatske naprave in glasbe profesionalcev, ampak predvsem zaradi hitrega in skoraj neopaznega prestavljanja … Zato se ne čudite povprečni porabi več kot sedem litrov; to je poraba brez odpovedovanja ali prilagajan­ja, s trenutno porabo pa smo prilezli tudi do številke 13. Brez dlake na jeziku bomo povedali: če ne prilagodite svojega načina vožnje tehnologiji, boste s hibridno Hondo Jazz porabili več kot s primerljivim turbodizlom iste velikost.

Res je sicer, da boste zato izpustili manj CO2 v zrak, kar je v Evropi za zdaj edino merilo, saj se prav tako (ali še bolj) škodljivi izpusti NOx sploh ne upoštevajo. A dejstvo ostaja, da so za uporabnika trenutno veliko bolj racionalna rešitev Polo Bluemotion, Fiesta Econetic ali podobni varčneži, saj manj stanejo, manj porabijo in so manj zahtevni za vzdrževanje pa še prijetnejši so za vožnjo čez ovinke. Kombinacija višjega Jazza, dodatne mase, menjalnika CVT in varčnih gum ni prav nič v veselje dinamičnemu vozniku.

Honda Jazz Hybrid je le polovični korak v smeri bolj ekološkega avtomobila, seveda ob zanemarjanju ekološke oporečnosti dodatnih baterij. Jazz je namreč zelo primeren kot osnova za alternativne pogone, zato se že veselimo Plug-In Hybrida in povsem električne različice. Ko bomo začeli še ekološko pridobivati elektriko, pa bomo lahko skupaj s Hondo res nekaj naredili za ta naš edini planet.

Dodatna oprema testnega vozila:
Kovinska barva 550 EUR

Besedilo: Aljoša Mrak
Foto: Saša Kapetanovič