Test: Kia Sorento 2.2 CRDi EX Exclusive

V nasprotju s sedanjim koncernskim bratom Hyundaija Santa Fejem Sorento kljub svoji 13-letni modelski zgodovini na pri nas ni bil posebej uspešen. Deloma je bila za to kriva njegova oblika, še posebno pri prvi generaciji pa tehnična zastarelost in čisto preveč ameriška zasnova. Tretja generacija je glede na predhodnika res velik korak naprej. Sedanje Kijine hišne oblikovalske poteze ji pristojijo, zato je zlasti spredaj všeč precej več potencialnim kupcem kot prva ali druga generacija.

Še bolj to velja za zadek avtomobila. In bolj evropskemu očesu prijazna ni postala le zunanja oblika, enako velja tudi za notranjost, pa tudi opremo. Ne le kakovost plastike, evropskega (in tudi slovenskega) voznika znajo prepričati tudi delno digitalni merilniki, ki po svoji preglednosti sodijo med boljše. Pa sedenje, čeprav bi si želeli (in to je prva malenkosti iz naslova) malce daljšega vzdolžnega pomika voznikovega sedeža, višjim voznikom na ljubo in pač, ker prostorskih čudežev seveda ni, na škodo tistih v drugi sedežni vrsti. Drugi in ne zadnji je seveda zapisano z namenom: Sorento je namreč sedemsedežnik, a tu se je treba odločiti med prtljažnikom ali sedeži, kot je to pri tovrstnih sedemsedežnikih v navadi. Dostop v ozadje je dovolj udoben, a Sorento se bo (in potniki v njem) vendarle precej bolje počutil kot petsedežnik z velikim prtljažnikom.

Svojega porekla (ali pa tradicije, če hočete) Sorento pri notranji obliki ne more skriti, predvsem pri namestitve nekaterih stikal ali njihovi velikost – a tu od ergonomskega ideala ne odstopa nič več in ponekod manj kot povprečen (pa naj bo evropski ali ne) konkurent v tem razredu. Da bi Sorento izločili iz izbire le zaradi oblike ali ergonomije, kot se je to dogajalo pri prejšnjih generacijah, je tokrat napaka. Ker je imel testni Sorento opremo EX Exclusive, seznama doplačilne opreme ni bilo.

Vse, kaj je bilo v njem, sodi v serijsko opremo in je tisto, kar kupec dobi za nekaj manj kot 55 tisočakov (ali manj, če je dober pogajalec, seveda). Sem šteje usnje na sedežih in njihovo gretje in (malenkost: nekoliko preglasna) ventilacija, sem spada boljši zvočni sistem Infinity pa zelo dobri ksenonski žarometi, varnostni asistenti proti nenameravani zapustitvi varnostnega pasu, za nadzor mrtvih kotov, 360-stopinjske kamere, prepoznava prometnih znakov in še in še. Tu sta tudi tempomat in omejevalnik hitrosti (ne ravno malenkost: ta se, ko sistem start/stop ustavi motor, izklopi, kar pravzaprav uniči vso uporabnost tega pripomočka). Pa pogonska tehnika? Prvi vtis je, da je Sorento dovolj tih in dovolj hiter. Če je znal predhodnik neprijetno presenetiti pri količini hrupa motorja in vetra okoli karoserije, je zdaj prej nasprotno.

Dokler motorja ne ženete v visoke vrtljaje, bo Sorento dovolj tih (izjema je nekaj šumenja vetra okoli velikih vzvratnih ogledal, ki pa se za to oddolžijo s preglednostjo), navor 2,2-litrskega dizla pa poskrbi, da šeststopenjski samodejni menjalnik nima veliko dela. To je dobro, saj je menjalnik še najbolj staromoden del avta. Ob zmerni uporabi je sicer neopazno prijazen, ko pa so ukazi s stopalko za plin odločnejši, se zna obotavljati. Malce ga zmedejo tudi klanci, na avtocesti se lahko zgodi, da se bo ob vožnji v hrib (denimo klanec proti Kozini s primorske strani) ob ohranjanju na tempomatu nastavljene hitrosti zaganjal med peto in šesto prestavo.

Na srečo to počne dovolj uglajeno, da ni res moteče. Štirivaljni dizel je glede na maso, klasični samodejni menjalnik in štirikolesni pogon tudi dovolj varčen, o čemur priča podatek z našega normnega kroga, ki je pričakovano skoraj enak porabi Grand Santa Feja. Podvozje je seveda naravnano predvsem na potovalno udobje, Sorenta neravna cesta ne zmoti veliko, je pa res, da se je zato treba navaditi na malenkost preveliko nagibanje v ovinkih, pa tudi na manj komunikativen volan, kot bi si želeli. Tu so Pri Kii naredili še najmanjši korak naprej glede na stari model, a še vedno bo Sorento zlahka zadovoljil želje povprečnega uporabnika večjega športnega terenca. Ko seštejemo opremo, mehaniko in ceno, je Sorento še en dokaz, kako zelo se je Kia spremenila v letih, odkar je Sorento na trgu. Iz znamke z avtomobili z nizko ceno in obilico opreme, ki pa tehnično in oblikovalsko ni bila niti približno dorasla evropski konkurenci, v znamko z avtomobili, ki jih od tradicionalnih znamk delijo le še malenkosti, in večine teh nekdo, ki prihaja iz slabšega avta, ne bo niti opazil.

Dušan Lukič  foto: Saša Kapetanovič