Volvo S40 T5

No, vanj niso tlačili iste tehnike, a nedvomno je iz iste hiše kot vzornik. To se vidi tudi ob prvem stiku z novincem, saj vsak centimeter njegove zunanjosti izraža pristnega Volva. Tako ima dobro poznan ostro odsekan zadek z ogromnimi lučmi in majhno odprtino prtljažnika.

Na boku se šopirita poudarjeni rameni, ki naj bi kazali na dinamičnost vozila. V volvovsko značilni nos je oblikovalcem uspelo v obline zaobljenega prednjega dela zelo dobro skriti razmeroma velik previs karoserije čez prednjo os, ki je značilen za spredaj gnane avtomobile. Poznane oblikovne smernice na zunanjosti so Švedi v notranjosti še nadgradili.

Tam so se Skandinavci domislili nove sredinske konzole, ki je že skoraj neke vrste umetniško delo. Njena posebnost je zelo lepo oblikovana tanka plošča, za katero se skriva prazen prostor s poličko oziroma odlagalnim prostorom, kamor lahko odložite denarnico, mobilni telefon ali druge podobno velike predmete.

Seveda na vitki konzoli še vedno najdete vsa potrebna stikala za upravljanje radijskega sprejemnika in klimatske naprave, ki so združena v ozek črn pas in štiri okrogle gumbe ob njem. Na žalost pa umetnost zahteva svoj davek. Stikala za radijski sprejemnik in klimatsko napravo so namreč dokaj stlačena in med seboj premalo ločena.

Svoje prispeva še majhnost nekaterih stikal, zaradi česar lahko pritisnete napačno tipko, če pri tem niste dovolj pozorni, kar pa za varnost vožnje ni dobro. Navsezadnje v avtomobilu ne sme biti preveč stvari, ki odvračajo voznikovo pozornost s ceste.

Drugo nevšečnost boste opazili predvsem med preganjanjem po ovinkastih cestah. Sedalni del prednjega sedeža sicer zagotavlja dobro oporo vašim stegnom, to pa se na žalost ne dopolnjuje z oporo v naslonjalu. Vaš zgornji del telesa bo zaman iskal bočni oprijem, zaradi česar boste med ovinki zelo verjetno iskali oporne točke z nogami v vratih in sredinski konzoli.

Pa smo spet pri sredinski konzoli. Ta ima namreč ob straneh ostra robova, ki se med preganjanjem z vsakim ovinkom bolj zažirata v vaše desno koleno oziroma levo, če ste sovoznik.

Nič kaj dosti bolje se ne bo godilo potnikom na zadnjih sedežih. Volvovi inženirji so namenili potnikom v S40 bolj malo prostora za noge in glave. Višina bo ustrezala le tistim, ki ne bodo precej višji od 1, 7 metra. Kadar bo na prednjem sedežu (ali obeh) sedel dvometraš, bo za kolena zadnjih potnikov hitro zmanjkalo vzdolžnih centimetrov. Torej so vaša kolena prepuščena na milost in nemilost prednjih dveh potnikov.

Švedi pri S40 stavijo predvsem na njegovo žlahtno kri in dosti manj na uporabnost - malo (večinoma majhnih) odlagalnih prostorčkov, kakovostnih materialov v kabini in podpovprečno prostoren prtljažnik.

Ta premore le 404 litre (67 litrov manj kot predhodnik) sicer lepo obdelanega prostora, a do njega dostopate skozi že omenjeno majhno odprtino v zadku. Že res, da lahko njegovo uporabnost deloma izboljšate z zlaganjem po tretjinah deljive zadnje klopi, a tudi v tem primeru prostorskih čudežev ne pričakujte.

V testnem S40 se je pod prednjim pokrovom vrtela ročična gred trenutno najmočnejšega bencinskega petvaljnika v njegovi ponudbi. Govorimo seveda o motorju T5, ki razvije največ 162 kilovatov oziroma 220 konjskih moči pri za bencinarje razmeroma nizkih 5000 vrt/min in 320 njutonmetrih navora, ki naj bi bili na razpolago v širokem območju vrtljajev (1500-4800 vrt/min).

In če smo povsem zadovoljni s poglavitnima številkama, ki pravita 7, 5 sekunde in 240 kilometrov na uro, v določenih okoliščinah delovanja nismo ravno navdušeni nad razvojem pogonskih ’njutnov’ in ’konjev’. Tako slednjega sicer odlikujejo miren tek, za petvaljnike značilni glas delovanja in veselje do vrtenja, a smo predvsem pri delnih obremenitvah med počasno in umirjeno vožnjo z nežnim pospeševanjem pogrešali več nežnosti motorja.

Ta nevšečnost je predvidoma posledica njegove zasnove. Za turbomotorje je namreč značilno neenakomerno razvijanje moči in navora v spodnjem območju vrtljajev (nekaj sto minutnih vrtljajev nad prostim tekom). Takrat turbopuhalo ravno začne prihajati do sape in zato kljub enakemu plinu vedno bolj vneto polni motor, kar se odraža z neenakomernim razvojem prožnosti.

Zaradi tega ’prisilijo’ tovrstni motorji voznika, da med umirjeno vožnjo pozorno uravnava pospeševanje vozila s stopalko za plin (skupaj z naraščanjem motorne prožnosti mora rahlo popuščati stopalko za plin), sicer bodo vožnjo spremljali neljubi sunki, ki pri motorju brez turbopuhala običajno niso opazni.

Druga nevšečnost, ki izhaja iz iste lastnosti turbomotorjev, je, da potrebujejo za najboljšo prožnost določeno število motornih vrtljajev. Volvo pri motorju T5 obljublja največji navor že pri nizkih 1500 vrt/min, a roko na srce - motor opazno zadiha šele nad ’dvema tisočakoma’, tako da boste med dinamičnejšo vožnjo zelo verjetno velikokrat posegli po prestavni ročici.

Da je Volvo zdaj že nekaj let pod okriljem velikega Forda, se pozna tudi pri menjalnikih. Šeststopenjski ročni menjalnik je v primerjavi s predhodnimi Volvovimi menjalniki občutno prijaznejši do uporabnika. Tako slednjega zdaj odlikujejo natančni in kratki gibi prestavne ročice, ki se ne upirajo niti hitremu pretikanju.

Za dobrega sopotnika se izkaže tudi podvozje Volva S40. V različici T5 je njegova športnost poudarjena, saj je vzmetenje še čvrstejše nastavljeno, kar se občuti predvsem kot manjše nagibanje karoserije v ovinkih. čeprav je podvozje čvrsteje vzmeteno, pa udobje vožnje ne trpi pretirano.

Na udobje vožnje je vplivala kakovost izdelave, ki je pri testnem vozilu pešala. Vožnjo je pri večjih hitrostih (avtocesta ipd.) spremljalo moteče piskanje v območju okoli zunanjega ogledala na voznikovi strani. Verjetno gre za ’porodno napako’, saj verjamemo, da si Volvo pač ne more in tudi ne bo privoščil česa takega. Pozornost pri prvem preizkusu vozila vseeno ne bo odveč.

Športno podvozje se izkaže tudi pri legi. Hitrostna meja zdrsa vozila je postavljena zelo visoko, na pretiravanje pa, kot je za spredaj gnane avtomobile značilno, najprej opozori podkrmarjenje s siljenjem nosu iz ovinka. Nikar se ne bojte, saj se boste v večini kočljivih primerov lahko zanesli na odziven in natančen volanski mehanizem, ki pa žal (še vedno) ne premore najboljše povratne povednosti, s katero se ponašajo nekateri tekmeci.

Vožnjo si lahko naredite zabavno z izklopom stabilizacijskega sistema DSTC. Pri tem morate upoštevati nekatere njegove posebnosti. Prva je gotovo ta, da ostane kljub izklopu v njem še vedno nekaj življenja. Tako v skrajnih primerih, ko (po Volvovem mnenju) stanje preveč uide nadzoru, ta še vedno poseže v vožnjo s poznanimi ukrepi za stabiliziranje vozila.

Druga posebnost oziroma zanimivost pa je, da je pri S40 T5 skoraj bolje pustiti sistem DSTC vklopljen, saj bo vožnja takrat zelo verjetno tudi hitrejša, ne samo varnejša. Zajetna motorna konjenica namreč v ovinkih in pri izklopljenem sistemu DSTC ob pretiravanju notranje kolo hitro zavrti v prazno, kar pomeni izgubo pogona in manj učinkovito pospeševanje.

Vklopljeni DSTC se sicer vmešava v vožnjo, a to počne razmeroma nežno, tako da ritma vožnje ne moti preveč, prepotrebno zaviranje notranjega kolesa pri močnem pospeševanju skozi ovinke pa se odraža v učinkovitejšem prenosu pogonske sile na podlago.

Poleg DSTC-ja je v S40 seveda vgrajenih še veliko drugih varoval, tako da bodo za varnost poleg varnostnih blazin in zajetne četice kratic številnih varnostnih sistemov skrbele tudi učinkovite in dobre zavore.

Za dojemanje žlahtnosti niso pomembni centimetri. Prostornost je povsem fizikalne narave, tako da pri ocenjevanju slednje štejejo samo centimetri. In če teh ni, tudi ogromno prostora ne more biti.

Z odvzemom dobrih 35 centimetrov skupne dolžine manjši S40 v primerjavi z večjim S80 seveda ni izgubil polovice razpoložljivega prostora, kar je razvidno tudi iz dejstva, da v njem še vedno najde svoje mesto pet potnikov in ’le’ nekaj deset litrov prtljažnika.

A dejstvo je, da se bodo potniki na svojih sedežih počutili precej bolj utesnjene, kar je pravzaprav glavna stvar, ki loči majhne avtomobile od večjih. Kljub manjšim meram novinca je Volvu torej uspelo preoblikovanje velikega S80 v manjšega S40, pri čemer mali brat ni izgubil na žlahtnosti sorodnika, ampak samo centimetre.

Drugo mnenje

Matevž Korošec

Pogosti očitki, da S40 ni pravi Volvo, so se Švedom očitno dovolj globoko zažrli v srce. Novincu tega preprosto ne moremo več očitati, čeprav je veliko njegovih komponent sposojenih. Avto je dovršen in uglajen. Vas pa lahko zmotijo nekatere druge malenkosti, na primer zračniki, gumba za zaklepanje ali pa grda nastavka na izpušnih ceveh.

Peter Kavčič

Pri Volvu mi je všeč drugačnost od ’nemške klasike’ in njihova prepoznavnost. Tudi S40 T5 ni izjema. Avto že na zunaj ne skriva svojega športnega značaja, ko pa zapelje skozi ovinke, še dodatno navduši s športno lego. V notranjosti pa sta me prepričala ergonomija in sodoben dizajn.

Peter Humar

Foto Saša Kapetanovič