Volvo S60 D5 Automatic Summum

Po videzu je novi S60 sicer zelo soroden vsem drugim sedanjim modelom z značko Volvo (latinsko: premikam se). Čeprav se je sodobno Volvovo oblikovanje že pred več kot desetletjem povsem poslovilo od značilnih škatlastih oblik (prav prvi rod S60 je bil eden od znanilcev novega načina oblikovanja), pa je tudi novi S60 ohranil vse značilnosti priznanega švedskega pristopa.

Oblikovalcem je uspelo ustvariti prepričljiv videz limuzine, ki ima številne značilnosti kupeja, kar je zdaj zadnji oblikovalski krik. Oblikovno se zdi limuzina tudi precej 'mišično' okrepljena. Posledica tega pa je tudi v tem, da je pogled naprej kar precej otežen, še bolj pa to velja za pogled nazaj. A to je pač davek na lep videz, ki ga že nekaj časa plačujemo vsi, saj so se oblikovalci karoserij podredili najrazličnejšim okroglinam, napihnjenim zadkom ali poudarjenim blatnikom, pa tudi pešcem prijaznejšim motornim pokrovom.

Voznikov delovni prostor je v novem S60 precej prijetnejši, kot je bil v prejšnjem, saj so si zdaj pri Volvu privoščili manj odstopanj od uveljavljenih pogledov na ugodno ergonomijo. To velja tudi za sedeže, čeprav smo se v uredništvu vsi čudili, kako močno naprej je mogoče postaviti prednja, saj se nam je za tak primer zdel volanski obroč veliko preveč pred obrazom morebitnega voznika. A to le ob robu, saj so pri Volvu morebiti tako le hoteli pridobiti pohvalen podatek, kako širok je razpon prilagajanja sedeža.

S čimer pa so tudi preprečili, da bi voznik z ekstremnim pomikom nazaj lahko vzel preveč prostora za kolena tistemu, ki sedi za njim. Ko smo že pri sedežih: zadnja klop je namenjena bolj dvema kot trem potnikom, na sredini pa se zdi, da lahko tam udobno sedijo le manjši oz. mlajši. Položaj obeh stranskih potnikov zadaj je nizek, ker so si tudi tukaj Volvovi konstruktorji privoščili majhno potegavščino – tako namreč tudi večji potniki ne udarjajo ob kupejevski strop v zadku, ki se tam, kjer so običajno glave zadnjih potnikov, že spušča proti kratkemu zadku.

Sicer pa je tako dinamičen zadek tudi razlog za manjši pokrov prtljažnika in tako v sicer solidno velik prtljažnik (pa ne prevelik) ne morete zložiti kateregakoli predmeta. Ker v našem preizkušenem primerku tudi ni bilo mogoče prevrniti sedežnih naslonjal, ampak je bila na voljo le odprtina v sredini, se Volvo S60 tudi po tej plati izkaže predvsem kot avtomobil za prevoz oseb, in nikakor ne kot poltovornjak!

Zato pa je počutje v kabini prijetno, predvsem prepriča odlična izdelava, nekaj manj nekateri deli notranjosti, ki so v temni, antracitni barvi in malce preveč 'plastični'. S60 zdaj postreže z dvema zelo preglednima merilnikoma (ki imata mini zaslončka za različne informacije v sredini) in s sredinskim zaslonom, kamor se stekajo vse druge informacije (v našem primeru brez navigacijske naprave). Gumbov pod zaslonom je kar precej, voznik pa potrebuje nekaj vaje in spomina, da se nauči vse možnosti, ki jih ponuja ta del upravljavskih zmogljivosti v Volvu.

Naš S60 je pod prednjim pokrovom skrival že znan petvaljni turbodizelski motor z relativno veliko prostornino, posledica tega pa je seveda tudi kar precejšnja moč. Pravzaprav je to najmočnejši Volvov turbodizel, ki je bil tokrat povezan s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom. Zmogljivosti našega Volva so bile zato kar prepričljive. Zdi se tudi, da je moči dovolj. Le če ga primerjamo z najmočnejšo dizelsko opremo, ki jo ponujajo tekmeci, kjer za moč skrbijo šestvaljniki, se zdi, da bi bil lahko Volvo tišji in poskočnejši.

Nekaj k temu prispeva tudi obnašanje menjalnika, ki včasih zamuja, drugič pa se zdi, da je povsem primeren, odvisno predvsem od prometnih tokov in načina vožnje. Optimizem vseh, ki raje izberejo ročni način pretikanja, se kmalu poleže, saj ne glede na hitrost spreminjanja prestavnih razmerij voznik motornih reakcij ne more 'prevzgojiti'. Motor se glede na ponujeno moč in predvsem kombinacijo s samodejnim menjalnikom zdi dovolj varčen, a z njim zagotovo ne moremo dosegati izjemnih gospodarnostnih povprečij, ob bolj brezobzirnem priganjanju pa se lahko povprečje porabe brez težav dvigne za liter ali dva.

Z lego na cesti pri novem S60 ni težav, pohvaliti pa gre tudi vodljivost, saj je volan dovolj natančen. Zavorne zmogljivosti so na naših meritvah nekoliko zaostale za obljubljenimi tovarniškimi (37 m od 100 km/h).

Volvo svoj ugled gradi tudi na varnostnih pripomočkih, ki so vgrajeni v njihove avtomobile. S60 je, kot s ponosom poudarjajo, prvi avto sploh, kjer lahko dobimo (dokupimo) elektronski nadzorni sistem, ki prepozna pešca pred avtomobilom, ugotovi oddaljenost in nevarnost trka ter glede na razmere samodejno reagira ter ustavi avtomobil (City Safety). Sistem zagotovi, da se S60 ustavi pred pešcem, če hitrost ni večja kot 35 km/h.

Deluje le ob primerni vidljivosti, saj je pomemben del sistema kamera, ki prepozna 'oviro', pešca, višjega od 80 centimetrov. Seveda, k sreči, tega sistema ni bilo treba preizkusiti. Skupaj s tem sistemom pa dobi lastnik novega S60 tudi 'odpadni' varnostni sistem za opozarjanje na prekratko varnostno razdaljo pred vozilom v koloni, v kateri vozimo, na kar nas opozori z različno močno svetlečo rdečo lučjo in opozorilnim zvokom.

Ob uporabi aktivnega tempomata sistem tudi varno samodejno ustavi pred vozilom, če se to pred nami ustavi. Elektronika omogoča tudi prilagajanje občutljivosti in razdalje do vozila pred nami pri uporabi tempomata, tako da se mora pred celotno uporabo skrben voznik posvetiti študiju vseh možnosti, če želi elektronske sisteme prilagoditi svojemu načinu vožnje.

Iz oči v oči: Matevž Hribar

Sam se štejem, oziroma sem se, med tihe nasprotnike pretiranega vdiranja elektronike na področja, ki so sicer skrb človeka, torej voznika. Saj veste – kaj bo od veselja sploh še ostalo šoferju, če pa bo avtomobil vse znal sam? Potem pa se po napornem delavniku usedeš v sodobnega Volva in po vklopu radarskega tempomata od konca Celovške do avtocestnega izvoza za Jesenice držiš le volan.

Ja, tudi pri cestninski postaji (zakaj jih že imamo? ) zadeva deluje, le glava mora ostati mirna, ko se črna Ibiza vrine predte in S60 sam zavre. Lučke, ki opozarjajo na avtomobil v mrtvem kotu, prav tako delujejo in niso nadležne, jih pa seveda lahko ugasnemo. Skratka, vsi ti elektronski pripomočki SO uporabni in lahko v nekaterih situacijah zares preprečijo trk.

V notranjosti me je motilo nekaj malenkosti (npr. rob pri stiku sredinske konzole z armaturno ploščo, ki je, kot je rekel znanec, tak, kot da se keramičar in parketar ne bi ujela), v splošnem pa je urejeno čista (a dokaj hladna) notranjost prijetna in udobna. Motor je močan le dizelski zvok ne pristaja elegantni limuzini. Zunanjost ni nič več oglato Volvova, a je vseeno prepoznavna.

Tomaž Porekar, foto: Saša Kapetanovič