Vsakič znova me zmrazi, ko v avtomobilih soudeležencev v prometu opazujem otroke, ki med vožnjo neprivezani lezejo po avtu.
In če nekatere starše še nekako razumem (kar seveda ne pomeni, da takšno početje odobravam), saj se tudi sami vozijo nepripeti in očitno nimajo pojma o pomembnosti uporabe varnostnega pasu, pa tistih, ki se vozijo pripeti, otrok pa ne pripnejo, res ne razumem. Če otrok ni pripet v vozilu voznika, ki nima pojma o varnosti in predpisih, se ne pripenja in nima pojma, zakaj bi se (ali pa je dovolj butast, da verjame, da je privezovanje nepotrebno), potem tistih, ki vedo, da s eje treba pripeti in vedo, da jih to varuje, hkrati pa otrokom dovolijo, da se po avtu valjajo nepripeti, res ne morem razumeti. Prve bi lahko uvrstil v kategorijo "ubijalci iz neznanja ali malomarnosti", drugi so "naklepni morilci".
Izgovarjanje, da se otrok noče voziti pripet, je seveda smešno. Otrok se vozi tako, kot so ga vzgojili starši. Moja hčerka je neznansko rada v avtu (pa naj bo to med vožnjo v njenem varnostnem sedežu ali na parkirišču, za volanom ugasnjenega avtomobila, kjer najbolj uživa). A vedno najprej slišim: "Oči, klik". Tudi v parkiranem avtu. Ja, varnostni pas mora biti in bognedaj, da poskušam na parkirišču obrniti avto, ne da bi se pripel.
"Oči, klik! "
In vse, kar je treba, je vztrajnost od prve vožnje naprej - in seveda dober vzgled . .
Ali pa . .
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja