Trenutek

Še pred tem - natančneje v soboto, enkrat proti večeru - sva z bratom Luko odšla na driftersko "svatbo" enega izmed hrvaških kolegov v Zagreb (Ozy, čestitke še enkrat). Po celodnevnem deževju se je čarobna rdečica jasnine izza oblakov za vsega nekaj minut prelila tudi na avtocestni asfalt. Tri slikice, ki so nastale, so bile nastreljane kar skozi vetrobransko steklo. Ampak - trenutek je bil vseeno ujet.

Če se vrnem k Hondi: mimoidoči so naju s Saletom prav čudno gledali, ko sva s "Tajperko" manevrirala sredi sicer ne preveč obljudene ceste, da bi dobila "tople" kadre zadnjega nedeljskega sonca. Veselje je bilo kratko (trenutek pa kljub temu ujet), saj se je oranžna krogla v daljavi predala že po dobrih desetih minutah "pomoči". A je bila za nas, ki nam žile polni tudi nekaj kapljic stooktanca, poleg fotografiranja uživaška še vožnja tja in nazaj. Zavoljo Hondice kajpak. Rdeča stvaritev, ki se ne pritožuje nad visokofrekvenčnim delom in se celo rada vrti tja čez številko 8000 po merilniku vrtljajev (pri tem pa, kar ljubiteljem turbopuhal ne bo ravno všeč, zvezno in neadrenalinsko pospešuje), se je izkazala z zelo nevtralno lego. Zadnji konec - kljub ne najdaljši medosni razdalji - ni uhajal niti po hladnih gozdnih cestah, volan je precej neposreden, zvok v visokih vrtljajih fantastičen, sedeži objemajo raje in bolj kot nekatere ženske, instrumenti armaturne plošče pa so pri vsem tem kot v kakem visokotehnološkem laboratoriju. Cirkuško skratka, če bi se izrazili v žargonu nekoga, ki ni imel ravno najboljšega dne, in ima na grbi že nekaj križev, nevajenih udarcev v vsakdanjem prometu precej športno trdega podvozja . . Če pustimo kisleže vnemar: ta Honda je definitivno avto trenutkov - ko z njo uživaš, čas (pre)hitro mine. Spodaj imate nekaj fotk, tudi "making off-a", s Saletom v glavni vlogi, več zapeljivih "Tajperkinih" pogledov pa bo objavil on sam.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja