Teden se nadaljuje in tu je že tretji dan s hibridom. Hitri pregled dnevnega plana razkrije, da so na sporedu samo pisarniške zadeve. Ker lahko to opravim od doma, je treba najti izgovor za vožnjo s Toyoto.
Kam bi se peljali? Kaj pa vem, da ne bo vožnja čisto v prazno ‒ s tem se tudi ravno ne prispeva k boljšemu okolju. In rešitev najde žena, ki je na dopustu. Odločiva se, da greva malo pred prvo uro popoldan urejat dokumentacijo za porodniško. In ker pričakujeva prvega otroka, se nekje podzavestno pojavi v glavi vprašanje, ali ne bi bil tak Auris TS idealen družinski avto? Do zdaj sva vedno trdila, da zaradi enega otroka pa ne potrebujemo karavana, ampak saj veste, kako je: dokler nisi v situaciji, si lahko pameten. Tako da dam vprašanje za zdaj na stran. Vklop vozila brez nepotrebnega ropotanja in pot se začne vzvratno na cesto. Ko prestavim v D, se prižge bencinski motor pod kar visokimi obrati, zgleda, da mora zagnati klimo, ker je avto kar segret. Naslednja generacije upam, da bo sledila elektrovozilom in bodo vgradili toplotno črpalko za gretje in hlajenje. Center za socialno delno je v Novem mestu, tako da pot ni nič novega, je pa fino, ker je večina poti na začetku v dolino in se baterija napolni za električno vožnjo skozi Mirno Peč. Se pa tale baterija še ni napolnila do 100 odstotkov, odkar je Auris pri nas. Do Novega mesta se baterija ponovno napolni, tako da greva tudi tu samo na elektriko. Malo me moti tale Toyotin sistem, ker tudi ko je baterije dovolj, je treba paziti, da števec energije ne preseže polovice eko območja, da se ne vključi bencinski motor in sistem ne daje takega občutka pri vožnji kot 100-odstotno električno vozilo. Sledi še pot domov in tretji dan je pri koncu s porabo 4,8 litra na 100 kilometrov.
Četrtek bo ponovno bolj razgiban, vsaj tako kaže dnevni razpored. Še enkrat na hitro preletim pripravljeno predstavitev za projekt v Krškem in se podam na pot. Za začetek tako kot prejšnji dan brezslišno, potem pa kar visoki vrtljaji motorja, ki se po prvem kilometru umirijo, očitno mora danes ogreti kabino. Pri tem je kazalec trenutne porabe med 10 in 15 litri na 100 kilometrov. Zapeljem na avtocesto in nastavim tempomat na 130, ker testiram vozilo v dejanski dnevni rabi, za statistiko nizke porabe bi moral biti tempomat na 100 ali še bolje na 90. Pot proti Krškem je bolj kot ne ravnina in poraba malo pod petimi litri. Sproti imam še postanek pri kolegu v Kostanjevici in zavijem z avtoceste. Ta pot pa je idealne za hibrida, vožnja med 50 in 90 kilometri na uro in skoraj popolna ravnina. Ponavadi je malo tečno na tej cesti zaradi vseh teh kratkih vasi in omejitve 50, ampak s hibridom sem jih pa kar vesel, ker lahko malo napolnim baterijo pri zaviranju in se zabavam z izzivom, da vas prepeljem v EV-načinu. Pot me vodi čez Šentjernej in tu je na cesti kar nekaj kolesarjev in pešcev, upam, da me vsaj malo slišijo, čeprav avto ne ropota, zato sem malo bolj previden in bolj opazujem ljudi v prometu. Naletim na dva kolesarja, ki se peljeta eden zraven drugega in ker nisem prepričan v njuno vožnjo, dodam malo plina in oživi bencinski motor. Očitno za njiju avto ni postal bolj glasen, saj še vedno nadaljujeta z enako vožnjo. Mogoče pa tale tišina le ni tak problem kot nekateri mislijo.
Prispem v Kostanjevico in pokažem kolegu svojo eko pridobitev. Pokaže malo navdušenja, kar sem pričakoval glede na to, da sam vozi električen avto. Ker greva skupaj v Krško predstavit naš novi projekt solarnih nadstreškov z namenom, da bo služil kot EV-polnilnica, se tja odpraviva z njegovim avtom za boljši učinek. Predstavitev je bila kar dolga in na pogled tudi uspešna, zato nimava niti časa za hitro pijačo. Med potjo nazaj imava debato tudi debato o hibridih, ker je sam že preizkusil marsikateri sistem, se strinjava, da so hibridi dobra stvar. Takem Aurisu manjka samo še plug-in sistem, tak kot je lahko v Priusu. Ker je prtljažnik že v osnovi dovolj velik, bi z veseljem odstopil prostor pod osnovo površino za dodatne baterije.
Ker malo reklame ne škodi, parkiram Aurisa pod solarni nadstrešek paulonija™ (www.paulonija.eu, če koga zanima), naredim nekaj fotk in se odpravim proti domu. Škoda, ker avto nima možnosti polnjenja s sončno energijo. Popoldne sledi še pot v Trebnje na starševsko šolo, čeprav se nama ravno ne da. Toda izkoristiva prisotnost Toyote in upava, da bo pametno predavanje ali pa vsaj druženje s kolegi po tem. Ker sva nazadnje midva povabila, se tolaživa tudi s tem, da bova po koncu predavanja dobila sladoled, jaz pa še kakšno debato o tem, da so hibridi prava stvar. Ampak očitno se tudi drugim ni dalo na predavanje in špricajo. Tako se po dolgočasnem predavanju raje odpraviva domov. Končna poraba drugih dveh dni se kakšnih 100 metrov pred domom prestavi s 5 na 5,1 litra na 100 kilometrov ‒ očitno je to naša številka.
Avtor bloga: David Matoh
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja