Delovni del tedna se počasi končuje, in ker imamo hibrida, je bil namen podaljšan konec tedna na morje ali v Brda. Žal je vremenska napoved slaba, zato je plan padel v vodo. Seveda pa Toyota ne potrebuje ves dan počitka, zato je potreben plan B. Ker sva obljubila sestrični in njenemu fantu, da se bova v kratkem oglasila v njunem novem stanovanju v Ljubljani, se zdi ta petek idealna priložnost. Hiter telefonski klic in dogovorjeno pa še večerja je obljubljena.
Na hitro pripravim še nekaj stvari, ki morajo v Ljubljani na pošto, in se pripraviva za odhod. Usedeva se v Aurisa in se brezslišno odpeljeva od doma ‒ tale avto je idealen za našega mačka, saj ga drugače vznemiri vsako ropotanje in lahko mirno spi na postelji. V oblačnem vremenu pride prav tudi tale velika steklena streha in malo poživi vožnjo skozi gozd, ki poteka v dolino do AC-priključka. Ob tem se tudi baterija napolni in skozi vasi se lahko peljeva v EV-načinu. Pot do Ljubljane smo prevozili že drugi dan in tudi tokrat je podobna, tempomat na 130 in poraba okoli 5 litrov na 100 kilometrov. Po izvozu za Rudnik sledi vožnja z elektriko do pisarne. Na hitro pripravim pošto in se odpraviva še v nakupovalno središče Rudnik po nekaj stvari. Hitro se pokaže, da je iskanje parkirnega mesta s hibridom veliko bolj zanimivo in ekološko pri kroženju po parkirišču. Očitno imajo v Ljubljani vsi plače 15. v mesecu, ker je neznosna gneča. Raje parkirava na bolj oddaljenem parkirišču in se sprehodiva do trgovine. Pri vstopu vidiva, da večino gneče povzročajo nadobudni igralci jackpota, v vrsti jih stoji vsaj 50. Ko zapuščava trgovino, še hitra fotka Aurisa na polnem parkirišču (ali izstopa, presodite sami). Vmes še klic ženine sodelavke, da ima nekaj za njo, in se dobimo še v drugem nakupovalnem središču v Ljubljani, in to je BTC. Tu lahko končno preizkusim Full EV mode vozila, saj prek 30 kilometrov na uro na teh cestah tako ne prideš in do te hitrosti tudi deluje tole. V tej funkciji se lahko izkoristi potencial elektromotorja čez celotno eko območje in tako se avto prvič vede kot pravi električni avtomobil. Škoda ker tale opcije ne deluje vsaj do 50 ali 60 kilometrov na uro. Spet trdim, da bi moral biti tale Auris tudi plug-in varianta. Po hitrem postanku pa na večerjo. Nastavim navigacijo, da bova tam čim hitreje, in res je potreben samo kilometer. Tiho se pripeljeva pred stanovanje in kuhar je že v polni pripravljenosti. Po odlični večerji in kakšnem kozarcu vina se je treba odpraviti domov. Zaradi varnosti tokrat volan prevzame žena. Po poti proti AC-priključku ji razložim vse eko in EV-zadeve Aurisa in pustim, da sama vozi. Ker se voziva ponoči, oba pogrešava ksenonske žaromete ‒ absolutno doplačilo, ki se izplača. Presenetljivo vozi počasneje kot ponavadi in doma izvem, zakaj: njena poraba 4,6 litra na 100 kilometrov in skupna pade na 5,0.
V soboto se družinska druženja nadaljujejo, tokrat ima ženin dedek god in sva povabljena na lokalno turistično kmetijo, kjer imajo tudi ribogojnico. Ker pripravljava prostor za prihod prvega otroka, se odločiva za nekaj časa znebiti sobnega kolesa, ker ga tako ali tako uporabljava samo za obešanje cunj. Podiranje zadnjih sedežev je enostavno, samo poteg ročke v prtljažniku in že padajo. Druga zgodba je odstranjevanje roloja, kjer ugotovim, da ima še pregradno mrežo, ki jo je treba odstraniti posebej. Dno postane povsem ravno in nalaganje kolesa je enostavno. Tovor odloživa pri njej doma in opazujeva še odziv tasta in tašče. Tašči je všeč in primeren za dojenčka (vse se zdaj referira na to), tudi tast je kar zadovoljen z japonskim izgledom in prostornostjo. Tu seveda ne gre mimo debate o porabi in smiselnosti take tehnologije, ki ga ravno ne prepriča, zaenkrat. Časa do večerje je še dovolj, zato se odpraviva še h kolegom po obljubljeno banjico za dojenčka. Ta zadeva pa gre tudi s stojalom v Aurisa brez podrtih sedežev. Danes peljem domov sam in pazim, da ne pokvarim ženine porabe. Zadeva mi kar uspeva, vendar ravno na vrhu klanca proti domu se prestavi ponovno na 5,1 in dolina je prekratka, da bi neuspeh popravil ‒ sledi zbadanje, kdo je bolj varčen pri vožnji.
V nedeljo se nadaljuje trend tega vikenda, še eno družinsko druženje, tokrat ima moj bratranec prvo obhajilo. Zberemo se pred cerkvijo v Mirni Peči in se v koloni odpravimo proti Otočcu, kjer je kosilo. Postaviva se zadaj v koloni, da bodo ja opazili, da sva s hibridom. No, opazili so že, da je drug avto, samo niti ne, da je hibrid, bolj to, da je karavan ‒ ker menda bomo zdaj pa res potrebovali velik avto? Če bi prišla s Priusom, ne bi bilo treba vsakemu razložiti, da je hibrid. Večino samo zanima, kakšna je moč motorja in poraba. Zanimivo, da se vsi ukvarjajo s tole porabo, ko imajo skoraj vsi na avtih najširše možne pnevmatike, in če se le da, še bolj kot ne športne ‒ ne ravno primerne za varčevanje z gorivom. Malo še poteka debata o celotnem hibridnem sistem, potem pa je že na vrsti kosilo in druge debate. Ob vožnji domov še malo preizkusim PWR-gumb. Odzivnost stopalke za plin se poveča in tudi elektromotor veliko raje pomaga, vendar pa kakšne razlike v samem pospeševanju od 0 do 100 kilometrov na uro ne opazim, je pa voznost po klancu navzgor in po zaviti cesti veliko boljša, samo še aktivnost volana bi morali rahlo izboljšati. Končna poraba za vikend se ponovno ustavi pri 5,1 litra.
V ponedeljek dopoldan sledi samo še vračilo Aurisa, za kar je potrebnih točno 30 sekund, da vrnem ključe in odgovorim na vprašanje, kako je bilo. No, bilo je zabavno in varčno glede na to, da nisem ravno pazil na porabo, ampak sem vozil normalno in imel veliko poti tudi po avtocesti. Skupna poraba tedna je torej znašala 5,1 litra na 100 kilometrov, v primeru, da bi imel avto dlje čase in se nanj bolj navadil, bi to porabo zlahka spravil na okoli 4,5 litra (seveda odvisno od količine avtocestne vožnje). Za konec bi se zahvalil še Avto magazinu in Toyoti za organizacijo tega natečaja. Mislim, da smo skupaj pridobili kakšnega novega navdušenca nad novimi in ekološkimi rešitvami v avtomobilizmu.
Avtor bloga: David Matoh
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja