Čeprav se zdijo same po sebi umevne in logične, so avtoceste genialen izum, ki ga je vsaj do neke mere treba pripisati kar samemu Adolfu H. Številke bi tule preskočili, ampak pri tisti gostoti prometa, ki je vladala pred drugo svetovno vojno, so se zdele ceste, namenjene izključno motornim vozilom, dramatično predimenzionirane.
Žal so se stvari precej drugače zasukale, vojni navkljub, sicer pa je res tudi, da se je ta vojna končala že pred dobrimi 60 leti. Avtomobil je imel torej dosti časa, da se je razvil – tehnično in količinsko – v to, kar danes je. Dejansko stanje na rojstnih tleh avtocest pa je porazno; marsikatera takšna cesta je v Nemčiji še vedno le dvopasovna (v eno smer). Da ne omenjamo cest v drugih evropskih državah.
Ni treba imeti dosti smole v življenju, da se pripeljete v ‘Stau’, kot temu rečejo Nemci. Dovolj je, da se v prometni konici pripeljete v bližino kakega večjega mesta, in če je po možnosti kje še kakšno delo na cesti, obstanete.
Jemati to kot aksiom, je neumno; O. K., za pomiritev živcev na kraju samem že, ampak načelno – nikakor!
Ceste niso večne, kar v preprostem jeziku pomeni, da jih je treba vzdrževati. Tu je prva možnost, da se vzdrževalci (in vsi nad njimi) izkažejo: s hitrostjo dela, s primerno umestitvijo del v koledar, s prometno ureditvijo pred gradbiščem, s hitrostnimi omejitvami, kjer potekajo dela. Tudi zdaj, ko je EU kot neka velika država, so razlike ogromne; v Avstriji je hitrost omejena na 60 kilometrov na uro in vsi vozijo pod to omejitvijo, za vsak primer pa so kje vmes tudi policaji s ‘pištolicami’; v Nemčiji hitrost omejijo na 80 kilometrov na uro in polovica jih vozi 100; v Italiji hitrost omejijo precej različno, a se vsi, tudi policaji, vozijo 120. Če govorimo o nekem podobnem, primerljivem primeru del na cesti.
Ampak še preden cesta zahteva popravila, jo je treba zgraditi. Njene mere so odvisne od predvidenega razvoja prometa v bližnji in srednji prihodnosti – govorim seveda o gostoti prometa; tu, vsaj v večini primerov, večina brca v temo.
Slovenčki smo posebej pridni na tem področju. Nihče verjetno res ni mogel predvideti razmaha tovornega prometa vozil z registrskimi tablicami držav vzhodno od bivše železne zavese, a tudi če to odštejemo, smo vsaj za en prometni pas preozki.
In če slučajno ujamete trenutek, ko je promet le zmerno gost, stvari na svoje mesto postavi DARS: medtem ko je osnovno izhodišče avtomobilske ceste to, da se avtomobili vozijo, in ne mirujejo, so naši fantje (govorim o štajerskem koncu) na gosto postavili cestninske postaje. Dajmo no malo stati na mestu. A ni prijetno? Poješ sendvič, potelefoniraš, le lulat ne moreš.
Projekcija: ker bodo za naše ceste končno zahtevali vinjete, bo pol leta na našem avtocestnem križu gradbišče. DARS in cestarji pa znova na preizkusu.
Vinko Kernc