V ponedeljek po dirki v Ilirski Bistrici sem se izklopil. Najprej telefonsko, kmalu za tem pa tudi psiho-fizično v senci borovega gozdička na obali hrvaške Istre. Vse, kar sem potreboval, je bilo veliko branja (klasiki 19. stoletja in njihovi junaki, ki se vozijo s kočijami! ) in čim manj bencinskih hlapov. Pa le ni šlo tako gladko!
Sredi sajavih in meglenih ulic viktorijanskega Londona so ničkolikokrat zagrmeli dirkalni motorji, ki so preglasili tudi prijetno šumenje morja ter neutrudljive istrske čričke. Znova sem zaviral pred prvo 'šikano', veliko prej odpiral plin do konca v dolgem desnem pred ‘hardom’, v ciljno kombinacijo pa sem priletel skorajda na polno . . In spet sem iskal izgubljene sekunde: v nastavitvah podvozja, v prestavnih razmerjih . . Vem, dolgočasno in utrujajoče (vsekakor pa ponesrečena tema za kolumno). Predstavljajte si, kako je šele meni!
Žal, pa to še zdeleč ni vse! Zadovoljstvo z zelo dobro uvrstitvijo se je v hipu spremenilo v jezo zaradi zamujene priložnosti, zatem je sledilo obžalovanje odstopa na drugem treningu, ki me je (po vseh ‘zanesljivih’ izračunih) stalo najmanj treh sekund na prvi nedeljski dirki . . in tako v nedogled!
In v tem trenutku stopi na sceno moja žena Petra. Ali natančneje: Petra je na sceni ves čas - pred in med dirko ter tudi po njej. Ob vseh skrbeh, ki ji jih prinaša dirkaško življenje, in ob kopici obveznosti, ki ji jih pogosto prepuščata moja skorajda umetniška ognjevitost in razstresenost, ji uspe uresničiti zelo učinkovite kure športne psihologije.
Potrpežljivo začne zdravljenje že nekaj dni pred dirko, ob meni je tudi v trenutku, ko se usedem v avto, in vse do tiste zadnje minute pred startom. Potem izgine. Ne vidim je več, a vem, da je tu, z mano. In vem, da jo čaka nekaj minut strahu. Ob moji vrnitvi v boks njen obraz ne skriva navdušenja ali razočaranja. Vedno pa je pripravljena tudi za dolge (in naporne) analize po dirki.
Če bi si kdo zaslužil naslov amaterskega doktorja psihologije, je to nedvomno ona! Seveda mora pogosto poslušati tudi izbruhe moje ‘hvaležnosti’ (za slabšo uvrstitev v Bratislavi je nedvomno ‘kriva’ ona, saj je ni bilo na dirki! ), ena izmed večjih težav pa je moja trma, ki je lahko še kako moteča, če ni pravilno usmerjena.
In tako sva počasi arhivirala Bistrico in Bistrico po Bistrici ter ju kot lep fragment vgradila v mozaik dirkaške slike, ki jo živiva in na kateri gradiva prihodnost. Prihodnje dirke v St. Urbanu se že neznansko veselim!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja