Kolumna: Dušan LukičDirkanje je nevarno

Dirkanje je nevarno, piše na večini izjav ob akreditacijah, ki jih podpišemo novinarji, ko gremo na dirko. Enako piše na večini vstopnic za gledalce, in bodimo realni: tudi zato ga imamo radi.

12. 9. 2019

Morda bolj natančno: zato imamo radi in občudujemo dirkače. Ne le zato, ker znajo iz dirkalnikov izvleči vse, česar sami ne bi znali, ampak tudi zato, ker to storijo oziroma poskušajo, čeprav je nevarno. O tem ne razmišljajo (tudi sam nisem na tistih nekaj dirkah, ki sem jih odpeljal), in na to se običajno spomnijo le, ko se zgodi kaj hujšega.

In če so bolj ali manj tragične nesreče na nižjih nivojih dirkanja še vedno kar pogoste (sploh, ko govorimo o državnih ali nižjih prvenstvih kakih dirkaško manj razvitih držav), so na najvišjih nivojih redke. Zato takrat, ko se zgodijo, odmevajo še toliko bolj – in znajo za seboj potegniti tudi prenagljene reakcije.

Teh je bilo po nesreči na sobotni dirki Formule 2 v Belgiji malo. Takoj je bilo namreč jasno, da je Anthoine Hubert umrl v nesreči, ki je bila (oziroma njene posledice so bile) splet nesrečnega razpleta zaporedja nesrečnih dogodkov. Trčenje Alesija, zaviranje tistih za njimi ter to, da je Hubertov dirkalnik ne le odbilo od ograje nazaj v izletno cono, temveč tudi to, da je ostal pod nerodnim kotom glede na stezo. In da je Correa, ki je pripeljal nekaj avtomobilov za njim, trčil v dirkača pred sabo ali v kos razbitin, pa da ga je po tem odneslo ravno v najbolj neprimeren del Hubertovega dirkalnika. Ja, včasih je treba imeti srečo in Anthoinu Hubertu je obrnila hrbet ravno v najbolj nemogočem trenutku.

Po drugi strani: v Monzi je imel Alex Peroni v Formuli 3 srečo. Njegov dirkalnik je vzletel in pri kakih 150 kilometrih na uro s petih metrov višine treščil na zaščitno ogrado. A ker imajo tudi dirkalniki Formule 3 zaščitni lok (Halo) jo je odnesel le z lažjimi poškodbami, in ker je dirkalnik letel dokaj dolgo, se je uspelo umakniti tudi funkcionarjem ob stezi, po katerih bi sicer lahko udaril dirkalnik.

In tako bo tudi v prihodnje: dirkanje bo samo po sebi (vsem varnostnim ukrepom navkljub) ostalo nevarno. Ne veliko, a dovolj, da bo včasih odločal le boj med srečo in smolo. In dovolj, da bodo dirkači še vedno ljudje, ki jih bomo občudovali.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri