Zadnje čase se je kar nabralo tematik, povezanih s cestami. Mostovi, avtoceste, sneg, cestnine ... In vse imajo skupni imenovalec.
Reče se mu osebna odgovornost. Te namreč ni oziroma ne bo. Tega smo sicer vajeni, a vseeno. Za kolone, izgubljeni čas in gospodarsko škodo zaradi napol zaprtih mostov na državnih cestah ne bo nihče odgovarjal. Pa bi morali. Tako šef DRSC (tisti Ficko se z zgodbo o odstopu zaradi 'preveč pritiskov' temu elegantno izogiba) kot vlada oziroma minister, ki ne da nujno potrebnega denarja. Kajti tu se ni treba slepiti: DRSC je ceste dolžan vzdrževati (po zakonu), in če jih ne, ga krši. In vendar njegov prejšnji in sedanji direktor ne storita nič (razen iskanja izgovorov). Pa bi lahko, tudi to, da denar, ki ga DRSC mora dobiti za izpolnjevanje obveznosti, naloženih z zakonom, od države iztožita oziroma izsilita. To je njuna služba, ki je očitno ne obvladata.
Podobno je s čiščenjem cest. Argument, da je pozimi nemogoče pričakovati, da bodo ceste vedno dobro očiščene, na prvi pogled zveni privlačno – a le, dokler od zimske prevoznosti cest ni odvisno gospodarstvo. Dobave 'just-in-time' ne poznajo rezerve za slabo vreme, vsaj ne za tisto malenkost snega, ki premaga naše cestarje. Seveda je razumljivo, da resne količine (na primer pol metra v enem dnevu) pač ni mogoče tekoče očistiti, a da se to dogaja, ko v celem dnevu pade le 15 ali 25 centimetrov, je nedopustno. Cestarji se bodo sicer pritožili, da za boljše delo ni denarja. In to je seveda res – a za to je (spet) krivo njihovo vodstvo, ki si ga ne zna priboriti (ali pa oditi in prepustiti prostor sposobnejšim). Tudi tu (tako kot pri županu občine Gornji Petrovci, ki na televiziji mirno izjavi, da pač nimajo denarja za zimsko službo in naj se ljudje, tako kot avtobus z otroki, pač prevračajo v jarke) osebne odgovornosti ni. Čisto po slovensko.