To, kar se zadnje dni dogaja skupini Volkswagen, je šokantno. Ne toliko to, kaj točno se je zgodilo in kako bodo težave rešili, temveč da je do česa takšnega v takšni korporaciji sploh lahko prišlo.
Ne govorimo namreč o majhnem garažnem podjetju ali kaki slovenski tajkunski zgodbi, v kateri so dovoljena vsa sredstva. Ne, gre za eno najbolj spoštovanih blagovnih znamk, trenutno največjega proizvajalca avtomobilov na svetu. In vendar se je lahko zgodilo.
O kronologiji dogajanja in možnih razpletih več nekaj strani naprej, tule pa o nečem drugem: o odgovornosti. VW-jev šef Martin Winterkorn je že odstopil (pa čeprav je povsem mogoče, da o vsem skupaj ni vedel nič). In videti je, da se takšna zgodba nadaljuje tudi na stopničkah malo bolj pod njim, predvsem na tehnični (oziroma razvojni) strani koncerna in njegovih blagovnih znamk. In tako ni le prav, je tudi pričakovano.
Potem pa poglejmo v Slovenijo. Blamaža, imenovana reševalni pas na avtocestah. Popolnoma bedasta zamisel (ne reševalni pas, ampak njegova slovenska izvedba), kup bedakov v državnem aparatu, ki jo še vedno podpirajo. Jasno je, kako je pravilno: čisto levi se umaknejo popolnoma na levi rob asfalta, vsi drugi (desni in morebitni srednji pa) čisto na desni rob. Na sredini nastane prava avtocesta, po kateri lahko reševalne službe vozijo hitro in varno.
Ampak ne, nekdo pri nas je bedasto vztrajal na svetosti odstavnega pasu, seveda kljub matematiki, ki jasno pravi, da taka rešitev brez zvite pločevine v realnem svetu ne deluje (o čemer Dars na svoji zloženki debelo laže). In ko se stvari vendarle začnejo premikati, ko pritisk javnosti postane dovolj velik, sledijo naslednje laži. Pod zadnjo sta podpisana Branka Miklavc in Mirko Komac z Direktorata za promet, v njej pa je zapisano, da že obstoječa zakonodaja omogoča umikanje na odstavni pas, kar seveda ni res. Pravita, da določilo 11. odstavka 30. člena ZPrCP dovoljuje, da lahko na odstavnem pasu ali odstavni niši parkirajo ali ustavijo (poleg vozil, navedenih v 13. odstavku 30. člena ZPrCP) tudi vozila, ki to storijo zaradi ustavitve v sili in ustavitve zaradi nudenja potrebne pomoči – in da naj bi to vključevalo tudi vozila, ki se umikajo, da bi ustvarila reševalni pas. To seveda ni res, le da podpisana tega ali ne vesta (in sta torej premalo sposobna, da bi opravljala službo, ki jo imata) ali pa namerno zavajata. Določilo je namreč namenjeno le ustavitvi v primeru okvar ali neposredne pomoči drugim udeležencem (na primer ob nesrečah), na pa ustavljanju ali vožnji (ja, vozila, ki so ustvarila reševalni pas, se lahko tudi premikajo v počasnih kolonah). In reševalni pas pač ne sodi pod definicijo nudenja pomoči niti ustavljanja v sili, gre le za retoriko, ki naj bi zamaskirala neznanje in nesposobnost.
Kaj bi se moralo zgoditi po receptu dogodkov v VW, je jasno: brez službe bi moral ostati minister, podpisan pod predpise, tisti, ki so jih pripravljali, šef Darsa in tisti, ki so pripravljali zloženko, pa vsi tisti, ki zdaj stvar prikrivajo in zagovarjajo, namesto da bi jo popravili (za kar je potrebnih le nekaj vrstic sprememb v zakonu ali dveh). Ampak o tem lahko le sanjamo. Pojma sprejemanje odgovornosti v državni birokraciji pač ne poznajo.