Kolumna: Po smrtni nesreči fotografa - »Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu.«

Novinar David Stropnik o tem, kako tenka je meja med profesionalnim delom in neodgovornim ravnanjem na dirkah, kjer se nesreče pač dogajajo. Z vsem spoštovanjem do preminulega fotografa.

Hitro je hitro prehitro (foto: RKSports @ YouTube) RKSports @ YouTube
23. 1. 2017

Niti teden dni po tem, ko je dirkalnik Carlosa Sainza na reliju Dakar preletel gledalca, ki sta stala na zunanji strani ovinka in čudežno preživela, fotograf na poledeneli trasi relija Monte Carlo ni imel te sreče. Takoj se je seveda pojavilo vprašanje: so smrti v avtomoto športu res potrebne oziroma neizbežne?

Popolne varnosti na reliju pač ni.

Spomnim se, kako mi je Michelle Mouton pripovedovala o dirkanju z brutalnimi in komaj obvladljivimi dirkalniki skupine B med špalirji tisočerih gledalcev, ki so stali na cesti in kako je nekoč na nekem prevoju z avtomobilom celo preskočila fotografa. To, da v tistem času ni bilo stotine mrtvih na vsaki dirki, se z današnje perspektive varnosti zdi v nasprotju z logiko. Varnost na dirkah je namreč od tedaj naredila velikanske korake naprej, a na reliju popolne varnosti seveda ne more biti.

Priznajmo: neposrednost izkušnje – tako zaradi dostopnosti dirkačev kot vozil, ki so vsaj na videz podobna tistim, ki jih vozimo sami, in predvsem bližina dogajanja skupaj s traso, ki se vije po sicer običajnih cestah, je eden od glavnih čarov relija. Morda je občutek, da si del dirke same celo tisti ključni, ki reli dela za najpopularnejši motošport v Evropi. A vse to prinaša tudi nevarnost - tako za gledalce kot dirkače, ki drvijo s hitrostjo 200 km/h med prepadi, drevesi in tudi gledalci.

Sterilnost doživetja na dirki F1

Poglejmo na primer Formulo1. Enojne, dvojne, trojne ograje, varnost kot pri vstopu v Pentagon, gledalci sto(tine) metrov od dogajanja ... Gledalcem se zato ne more nič zgoditi (čeprav zaradi človeške umrljivosti seveda lahko kdo med dirko umre od starosti, infarkta ali česa povsem tretjega), a zato tudi gledalci ne uživajo tako kot na reliju. Morda le pred televizijskim sprejemnikom velike diagonale s prvoosebnim načinom prenosa iz perspektive dirkača.

Tudi na reliju se seveda skrbi za varnost: z varnostnimi načrti, conami za gledalce, redarji, ograjami ... Celo na 10.000 kilometrov dolgem reliju Dakar so v večjih afriških vaseh vojaki prebivalce postrojili za ograjo in jih s palico preventivno natolkli po golenih, da je ne bi prestopili. A niti na stokilometrskih trasah cestnih relijev je nemogoče nadzirati vsak ovinek. Vsak mora zato paziti nase, ampak tako kot so v življenju in na cesti nekateri neprevidni, objestni, 'naegotripani' ali celo neumni, to velja seveda tudi za gledalce, ki ne razmišljajo veliko o tem, kje se postaviti in o tem, da si na 'izletni coni' ovinka ni dobro pripraviti piknika.

»Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu.«

Kaj pa profesionalno delo? Žrtev relija Monte Carlo je bil fotograf! Njegova naloga je bila: imeti čim boljše posnetke. In Robert Capa je nekoč rekel: »Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu.« Zato lahko razumemo, zakaj je stal blizu. Vemo tudi, da je motošport nevarna aktivnost in da komur to ni všeč, lahko balina ali igra golf (kjer pa je paradoksalno mrtvih tako več kot na dirkah). Ampak: ali je vredno tvegati življenje za dober posnetek? Konec koncev veliko več fotografov, snemalcev in novinarjev umre od veliko bolj bizarnih vzrokov kot so leteči dirkalniki.

Pomislim na svoje delovne izkušnje z dirkami. V četrt stoletja sem bil na stotinah dirk, vseh mogočih dirkaških zvrsti, na vseh šestih kontinentih (kjer se dirka) in nekajkrat res čudežno preživel. Bil sem nekaj metrov od ljudi, ki so bili povoženi, se prestavil z lokacije, preko katere je nekontrolirano odneslo naslednji dirkalnik ali ... Zaslepljen s prepričanjem, da svoje delo opravljam tam zato, da v takšno nevarnosti ni potrebno spraviti kupe gledalcev, ki so bodo to lahko ogledali iz varnosti fotelja na fotografiji ali posnetku.

Ampak ena stvar ne vzdrži tega razmišljanja. Tudi če je fotograf pripravljen umreti za vrhunski posnetek, dirkač, ki ga to osebo nehote povozi zagotovo ni pripravljen živeti (in dirkati) z občutkom, da je nekoga ubil samo zato, ker je nekdo neodgovorno stal na neprimernem mestu. Na dirkah se pač dirka na meji in tudi onkraj nje in izguba nadzora nad vozilom mora biti pričakovana. Neumnost enega samega fotografa ali gledalca namreč zaznamuje tako dirkače kot celoten šport! In konec koncev, saj tudi v odprtem prometu ni nič drugače.

David Stropnik
novinar POP TV
fotografija je simbolična

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri