Ko je bilo treba napisati ta uvodnik, sem bil nekako brez idej. No, naj bom natančen: ideje so bile, ampak zanič.
Se zgodi, sploh takrat, ko so mediji sicer polni jamranja o tem in onem, tudi v prometu. Pa so splužili, pa niso, pa cene avtošol, pa policijska akcija proti 'telefonistom' za volanom, pa še vse drugo, kar ni povezano s prometom. In ker sem ravno sedel za mizo v Avto magazinovi redakciji (ne pa doma, kjer ponavadi pišem), sem se obupano zazrl skozi okno – na eno večjih ljubljanskih križišč. Ni trajalo dolgo, da sem dobil navdih.
Tisto, kar sem videl, je namreč dokazovalo, da problem slovenske varnosti v prometu niso le katastrofalne ceste in dokaj droben odstotek divjakov na njih, ampak je problem kar lepa večina voznikov – ker so, po domače povedano, nesposobni. Ne gledajo okrog sebe, če pa že, ničesar ne vidijo. Pač pogledajo, ker so jih nekoč v avtošoli naučili, da je treba, a slika, ki jim jo posredujejo oči, jim ne pomeni nič. Ne znajo pravilno oceniti hitrosti drugih udeležencev in predvideti njihove poti, ne znajo oceniti, koliko je prostora, ne vedo, kako širok avto imajo. Sploh ni treba, da imajo na uho prislonjen mobilnik (te dni, roko na srce, jih je zaradi omenjene policijske akcije opazno manj). Ne, videti je, kot da za volani sedijo zombiji. Ustavijo, ko ni treba, in ne, ko bi morali. Pešci sanjajo in gledajo v zrak, kolesarji so tako ali tako vsi Supermani in se temu primerno obnašajo, speljevanja večine voznikov so ledeniško počasna, v promet se jih je strah vključiti. Še ko jim kdo odstopi prednost, se obnašajo, kot da čakajo na pisno prošnjo.
Kdo je kriv za to? Rekel bi, da dvoje: avtošole, ki ne znajo spodbujati dinamične, a varne vožnje (saj poznate tisto blesavo pravljico o defenzivnih voznikih), pa seveda pritisk represivnih organov in prostor, ki mu ga mediji namenjajo. Govori se le o hitrosti (ob alkoholu), ki jo večina razume kot vsakršno odločno dejanje v prometu.
In ravno to je problem. Bolje je namreč, da napako, če jo že mislite, naredite odločno in jo speljete do konca, da bomo pozorni ostali vsaj lahko predvideli, kako položaj rešiti, kot da jo naredite in nato neodločno cincate.
Nepredvidljivost je namreč v prometu vsaj toliko nevarna kot hitrost ...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja