Neopazni in neznani - Kolumne - Avto Magazin

Neopazni in neznani

Da je dirkanje drago, ve vsak otrok. Da je mogoče z njim postati milijonar, je tudi znano. Zelo zelo redkim to uspe tako, da denar zaslužijo, preostali dirkaški milijonarji pa so bili pred dirkanjem milijarderji . .

16. 8. 2007

Seveda je prav zato sestavni del dirkaškega športa iskanje sponzorjev. Ekipe formule 1 imajo za to posebne oddelke s kupom zaposlenih, na ravni državnih prvenstev pa to ponavadi počnejo kar dirkači sami. In ravno tu se, vsaj v veliki večini primerov, zatakne.

Dirkači nekako težko dojamejo, da sponzor ni kolega, ki ima kolikor toliko uspešno firmo in bolj iz usmiljenja ali kolegialnosti prispeva kakega stotaka ali dva evrov. Večina dirkačev še manj razume, da sponzorstvo ni donacija, darilo, denar, ki bi ga sponzor dal, ker mu je šport všeč. Sponzorstvo je investicija in naloga dirkača (seveda tudi sponzorja, a vse se začne pri dirkaču) je, da poskrbi, da bo sponzor imel kaj od tega. Kajti le zadovoljen (ali pa neumen, če podpira dirkača brez rezultatov) sponzor sodeluje tudi naslednje leto. In dirkač mora razumeti, da bistvo ni vedno zmagovati. Še več - rezultati so včasih nepomembni.

Na dirki WTCC na Švedskem so se vsi čudili (Eurosportovega komentatorja je bilo kar smešno poslušati), zakaj je Chevrolet dovolil zmagati domačinu Rydellu, ne pa Lariniju, ki se bori za naslov prvaka in ki ga je Rydell prehitel tik pred ciljem. Ob tem namreč niso pomislili, da je povsem mogoče, da Chevroleta naslov med vozniki sploh ne zanima. Da jim marketniško in prodajno veliko bolj ustreza, da s Chevroletom na Švedskem zmaga domač voznik. Da bodo tako dobili dosti več publicitete, zaradi katere tudi dirkajo. Oziroma če poenostavim ali posplošim: dirkač (v tem primeru Larini) tam ni zato, da zmaguje, ampak zato, da se uvrsti na mesto, ki si ga želi sponzor oziroma moštvo - pa naj bo to prvo ali zadnje.

Mimogrede: kako slabo vse skupaj razume večina slovenskih dirkačev, dokazuje število PR-sporočil, ki se po dirki znajdejo v naših e-nabiralnikih. Po GHD Ferrari recimo tri, po kakem reliju tudi nič več. In ugibam, da tisti, ki ne znajo poslati PR-sporočila (in s tem poskušati zagotoviti sebi in sponzorju pojavljanje v medijih), tudi ne znajo pripraviti poročila za sponzorje, zanje organizirati kakega posebnega dogodka ali jim ponuditi kaj drugega, kar pritegne. Tri ekipe oziroma trije dirkači od skoraj stotih. Le zakaj se potem čudijo, da ni sponzorjev in denarja? Neznani in nepomembni (kar tisti, ki še niso dojeli bistva dirkanja, tudi so) pač ne dobijo denarja.

Dušan Lukič, odgovorni urednik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri