Občutki

Pri razmišljanju o občutkih me vedno bega zaželena doza čustev, ki so, po mojem mnenju, njihova najpomembnejša sestavina. Sploh pa je težko določljiva meja med pozitivnimi in negativni čustvi (če jih lahko tako opredelimo) oziroma tista ločnica med zaželeno in odvečno količino čustev.

Še bolj zanimiv je fenomen prehoda občutka v talent. V tej točki lahko zabredem v labirint abstraktnega, še posebno ker že talent kot tak vsaj z eno nogo tiči v nedoločljivem.

Ker tako rad povzdigujem dirkanje nad preostale športe (sama beseda šport mi zveni celo rahlo žaljivo), v njem iščem predvsem intelektualno potešitev in vse občutke, ki iz tega izhajajo. In obratno – prav občutki so tisti, ki ne le definirajo dirkanje, temveč bistveno vplivajo tudi na materializacijo tega početja oziroma dosežene rezultate.

Težko, morda celo nemogoče je opisati vse sub­jektivne občutke v dirkalniku ... Morda bi jih lahko primerjal z okusom grižljaja čokolade, z valom čustev, ki ga sproži glasba, z intelektualnim pretresom po prebrani knjigi ... Vsekakor dirkanje ima 'okus'. Morda boste lažje razumeli, če vas spomnim, da ima tudi vsaka znamka avtomobila svoj 'okus': BMW je brutalna moč, ki vas izziva, da jo ženete do skrajnih meja, Mercedes je klasična glasba, ki vas pomirja, Alfa je divji  in nepredvidljivi latino ljubimec ... Okus dirkalnikov pa je nekaj popolnoma posebnega! Na začetku je vedno enak, celo diši enako. Potem pa v podtonih, v komunikaciji na neštetih ravneh razkrije svoj pravi značaj. Popolnoma te prevzame, zahteva zadnji atom tvoje energije, in ko ga dobi, te nesebično popelje na mejo nemogočega.

Toda realnost je precej drugačna. Mnogo bolj prozaična, mnogo bolj neusmiljena in včasih prav ­moreča. Lažje je, če jo jemlješ le kot sredstvo, kot edino možno pot do bistva, ki je skrito, pogosto vpraš­ljivo in izmuzljivo, vedno pa vredno vložene energije in trpljenja.

Vladimir Stankovič
DD (dirkačev dnevnik)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja