Vse to smo na tem mestu že ničkolikokrat napisali in zagotovo še bomo, a tokrat malce drugače in v malo bolj sproščenem vzdušju.
Poglejmo dejansko stanje. Če zavijem na bencinsko črpalko, porabim štiri minute, da napolnim posodo sodobnega turbodizla do vrha, grem plačat, kupim še vodo v plastenki in tablico čokolade, zunaj pa, medtem ko že grizem čokolado, še operem prednjo šipo, ki je bila zaradi mokre ceste umazana. Potem grem še lulat za vsak primer. Za vse skupaj sem porabil 13 minut, avtomobil pa je nared za naslednjih 1.000 kilometrov zmerne vožnje.
Danes mi z elektromobilom, ki sicer še ni naprodaj, a se delajmo, kot da je, ni treba na bencinsko črpalko; priključim ga zvečer doma in je zjutraj nared za – 100 kilometrov zmerne vožnje. Pa še šipa ni oprana.
Zdaj veste, kam merim. Elektromobil je, čeprav malce utopično že na prodaj, še nedonošeni dojenček. Poleg tega, da ga še ni v salonu, kot povprečen državljan niti nimam denarja zanj. In če mi ga kdo podari, moram tudi v tej zimi odpreti vrata stanovanja in hiše, da lahko ven napeljem kabel, prek katerega bom polnil akumulator. In cigo mi bo čez noč odrezal zadnjih 15 metrov kabla. Ali pa mi ne bo uspelo dobiti parkirnega mesta tako blizu hiše (ne bom pa kupoval 200-metrskega kabla) in bom moral zjutraj na delo z avtobusom.
Če bi bilo res, kar me je učila učiteljica organske kemije v osmem razredu osnovne šole, bi se danes že vsi, razen redkih lastnikov starodobnikov (kar bi itak postali kar vsi naenkrat), vozili na elektriko. Pa se ne. Nafte je bistveno več in še vedno dovolj. A tu se srečujejo številni interesi: tistih, ki črpajo nafto, tistih, ki jo noro strateško skladiščijo, tistih, ki imajo radi delfine in travo, tistih, ki krojijo tehnično zgodovino avtomobilizma, in nas, ki smo uboge pare, zasvojene z osebnim prevozom in s plačo, ki kot resno željo jemlje le nakup dve leti starega avtomobila.
Niti najmanj nočem biti kot Nostradamus in napovedovati smrt elektromobila pred njegovim pravim rojstvom. Sploh ne. Sem le trezen sopotnik razvoja tehnike, ki se uči na izkušnjah. Elektromobili so mi zanimivi in z veseljem čakam, da se pojavijo v nekem nezanemarljivem številu, da bo vse skupaj bolj napeto. Ampak sanjati, da bom jutri kuril elektriko namesto bencina, si pa tudi še ne upam.
Delovni naslov tega zapisa je elektroutopija. Pa sem se premislil. Utopično namreč ni več, ampak jutri pa tudi še ne bo. Ostanimo trezni.
Vinko Kernc
vinko.kernc@adriamedia.si
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel