Te dni sem se na povabilo g. Darka Dubariča kot inštruktor udeležil tečaja dirkanja, ki ga že nekaj časa za svoje poslovne partnerje in zunanje naročnike organizira AK Lamko.
Pridružil sem se uigrani ekipi nekdanjih in še aktivnih dirkačev, pravim zanesenjakom, ki menijo, da je vredno svoje znanje in izkušnje deliti z drugimi. Idealno prizorišče za prve dirkalne korake je Raceland v Krškem s svojo zavito in tehnično stezo – pisano na kožo četici petih, nekdaj pokalnih, sedaj tečajniških Seicentov.
Teoretičnemu delu tečaja, v katerem kandidati spoznajo osnovne dirkaške prvine, sledi naporno, vsekakor pa zelo zanimivo delo na stezi. Po petih krogih na sovoznikovem sedežu, ki jih inštruktor izkoristi za predstavitev steze in za zadnje teoretične napotke, se tečajniki presedejo za volan. Na tej točki sem tudi sam zakorakal v neznano – prvič sem se pustil nekomu peljati v dirkalniku! In priznam, bilo je zanimivo in poučno.
Nekoliko nenavadno in zabavno mi je bilo opazovati, kako dirkaška tehnika navdušuje ljudi, ki nimajo priložnosti, da bi se z njo srečevali vsak dan. Še posebej pa so bili navdušeni nad zmogljivostmi majhnih dirkalnikov – malokdo je verjel, da komaj nekaj več kot 70 'konjev' poskrbi za tako adrenalinske vožnje, in vedno znova sem moral razlagati, da motor s svojo močjo pomeni le 40 odstotkov dirkalnika – vse drugo prispevajo podvozje, zavore, gume . .
Zelo me je veselilo, da so bili tečajniki iz kroga v krog samozavestnejši za volanom in da so, potem ko so osvojili osnovne prvine, kot so idealna linija, izbira prestave in točke zaviranja, dojeli bistvo in celo začeli spoznavati svoje napake. Z vsakim krogom sem se počutil varneje na sovoznikovem sedežu in potem me je prešinilo kot strela z jasnega – poligon varne vožnje na Vranskem! Kakšna škoda, da so se tako trdovratno otepali dirkališča. V trenutku mi je bilo jasno, da popolno izobraževanje voznikov in popolno učenje vozniške veščine ni mogoče brez dirkališča, brez tega občutka nadzorovane hitrosti, s katerim odpraviš blokado, ki jo v kritičnih situacijah v prometu izzove neizogibni strah. To je sekunda, ki rešuje življenja!
Kot sem že zapisal v eni izmed prejšnjih kolumn, je objekt na Vranskem izjemen, vaje varne vožnje pa priporočam prav vsem – celo strinjam se s tem, da bi jih morali zakonsko predpisati – prav tako kot dirkalne tečaje!
No, o tem lahko le sanjam, vsekakor pa dirkalno doživetje priporočam tudi vsem tistim, ki jih dirkanje in hitra vožnja ne zanimata. Znanje, ki ga voznik pridobi za volanom malega Seicenta, je namreč neprecenljivo.
Ne vem, ali me bo g. Dubarič še kdaj poklical na inštruktorski sedež, in ne vem, ali sem sploh primeren za opravljanje tega dela. Vem le, da sem se tega dne na Racelandu veliko naučil tudi sam.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja