Najpogostejše pripombe kupcev pri preučevanju tehničnih podatkov avtomobilov se gotovo nanašajo na tiste, ki govorijo o povprečni normni porabi goriva.
A tu je jasno: način njihovega izračunavanja je zares normiran, torej predpisan, a tudi ne kaj dosti uporaben v realnosti, ker gre pri pridobivanju podatkov za 'laboratorijske' razmere, natančneje povsem določen vozni cikel, ki ga mora preizkusni voznik z avtomobilom opraviti v povsem nadzorovanih razmerah. To pa je lahko le na valjih, po katerih avtomobil 'vozi', z najrazličnejšimi napravami pa potem merijo porabljeno gorivo in ugotavljajo vsebnost izpušnih plinov, ki jih tudi ulovijo v dodatne balone.
Zadeva bi imela lahko eno samo uporabno vrednost – ker velja za vse avtomobile enako, bi jih torej lahko med seboj primerjali.
A potem so se pojavili takšni avtomobili, ki delno ali v celoti za svoje premikanje uporabljajo tudi elektromotorje, kar je pravzaprav povsem porušilo primerljivost, birokratska inercija pa se na nove razmere še vedno ni odzvala.
Tematika povprečne normne porabe in vsebnosti izpuhov (glede kateregakoli plina, ne le CO2) je z različnimi predpisi postala še bolj aktualna, saj države in EU predpisujejo različne vrednosti že kar za flote znamk in od tega je odvisno marsikaj, posledice so lahko tudi kazni.
A tehniki so iznašli že marsikaj, zakaj ne bi še ovinkov mimo neumnih predpisov in standardov? To je, seveda v primernih okvirih, možno tudi pri prirejanju avtomobilov, da v normnem ciklu lahko dosegajo sprejemljivejšo porabo, kot jo nato namerimo uporabniki v realnem okolju.
Prav zanimive ugotovitve so nanizali naši kolegi iz nemškega Auto Motor und Sporta. V zadnji številki so se razpisali o navideznih rezultatih porabe pri sodobnih hibridnih in električnih avtomobilih. Pri teh se podatki o porabi namreč računajo kar teoretično. Že pri 25 kilometrih dosega z elektromotorjem se izmerjena normna poraba zmanjša na polovico, če pa je ta 50 kilometrov, celo le na tretjino izmerjene v običajnem merilnem poskusu z običajnim motorjem.
Temu nasproti so postavili njihov lastni teoretični izračun povprečne porabe z enakim avtomobilom v daljšem obdobju (15.000 km). To so razdelili na 10.000 kilometrov prevožene poti v kratkih razdaljah, dnevno do 40 kilometrov, in 5.000 kilometrov vožnje na daljše razdalje.
Takšen teoretični račun je pri novem avtu leta, Oplu Amperi, povprečno porabo s sedanjih 1,2 litra na 100 km povečal na 2,1 litra na 100 km. Podoben, bolj realen, je bil tudi rezultat pri Toyotinem priključnem hibridnem Priusu (3,3 litra namesto 2,6).
Če ne zaradi drugega, se bodo pri avtomobilskih znamkah za kombinacije električnega pogona in pogona z motorji na notranje zgorevanje morali odločati zaradi tega, da bodo lahko izpolnili birokratske zahteve, ki recimo za leto 2020 za povprečno porabo flote avtomobilov nekega izdelovalca zahtevajo zgolj 95 g CO2 na kilometer.
Evropa birokratov je neustavljiva!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja